Ni nadomestka za pravo novinarstvo

Časnik. Takšen je naslov hrvaške televizijske serije, ki jo trenutno na drugem programu predvaja slovenska javna televizija. Serija presenetljivo natančno secira lastniška, politična in profesionalna razmerja v izmišljenem mediju. A scenarist, sicer novinar z bogatimi medijskimi izkušnjami, ne skriva, da ideje črpa iz realnega dogajanja v reškem dnevniku Novi list. Zadnjem, ki je na Hrvaškem padel pod težo kupčij vplivnežev. Časnik odkupujejo tuje televizijske hiše, ena od ameriških bo scenarij celo prilagodila za njihov trg. Zakaj? Zato, ker je serija – po dramaturgiji in brutalnosti – verjetno boljša od tistih, ki so doslej nastale po njihovih predlogah. Zakaj? Zato, ker je medijska svoboda na Balkanu že nekaj časa le svoboda za izbrance.

Tudi razmere na slovenskem medijskem trgu so vse bolj balkanske. V najbolj negativnem pomenu te besede. Delno zato, ker je Slovenija od Balkana navajena prevzemati sporne prakse. Delno pa tudi zato, ker so takšni globalni medijski trendi. Kazalniki medijske svobode so se po letošnji oceni organizacije Novinarji brez meja poslabšali v skoraj dveh tretjinah od 180 držav na seznamu. Tudi v demokratičnih družbah, kjer se krepijo napadi politikov na novinarje, kjer vlade krepijo pooblastila tajnih služb in grozijo žvižgačem. Slovenija je sicer na lestvici pridobila tri mesta, vendar v DNS kljub temu z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da se mediji z vsebinami, zapakiranimi v novinarske, vse bolj podrejajo diktatu oglaševalcev. In to vsi, brez izjem. Pritiski lastnikov medijev, ki si ne želijo konfliktov z nosilci moči, na novinarje se stopnjujejo. Pada tudi raven etičnih standardov, predvsem v tabloidih, ki vse bolj pogosto izvajajo uredniško politiko “vsako truplo šteje”. Kljub obsodbam Novinarskega častnega razsodišča nadaljujejo s prakso razgaljanja zasebnosti žrtev nesreč in družinskih tragedij, ki niso javne osebnosti, tudi s pomočjo kraje slikovnega gradiva z družbenih omrežij.

So pa v Sloveniji še vedno dobri novinarji. Konec leta 2016 je bilo novinarjev v naši državi 2.295, 18 več kot leto prej. Število samozaposlenih novinarjev se je znižalo za 47, še vedno pa jih je za skoraj tretjino celotne novinarske skupnosti. Dobri novinarji so tudi na Hrvaškem, v Srbiji, drugod po Balkanu in po svetu. To dokazujejo številne mednarodne nagrade, ki so v preteklem letu romale tudi v ta del sveta. Kako pa danes zgleda prihodnost novinarja v našem prostoru? Lahko se poda v novinarstvo nevladnih organizacij, edinega, ki se v republikah nekdanje skupne države še uspe držati profesionalnih načel. Lahko pa se poda v scenaristične vode in začne soustvarjati globalne uspešnice o koncu novinarstva. Za vztrajanje v poklicu – tudi v tradicionalnih medijih – novinarji potrebujejo sistemske in delovne pogoje, ki edini lahko zagotavljajo poglobljeno, etično in odgovorno novinarstvo. Prihodnost je namreč lahko tudi svetla, če ima država jasno medijsko politiko, če se novinarji in uredniki stalno izobražujejo, če skupaj z lastniki razpravljajo o novih poslovnih modelih, ki vključujejo tudi zavezništvo z javnostjo, predvsem pa, če medijska poslovodstva skrbijo za prodajo novinarskih vsebin, ne pa za trgovanje z medijskimi agendami, kot je pri nas že vsakdanji običaj. Takšna poslovodstva morajo seveda biti usposobljena za vodenje medijev, pri nas pa so – z redkimi izjemami – usposobljena predvsem za trgovanje z vsem ostalim.

Mediji so odgovornost vseh. Politike, gospodarstva in javnosti. Novinarji smo lahko le njihovi skrbniki. Sami niti ne moremo niti ne smemo odgovarjati za “četrto vejo oblasti”, pomembnega gradnika demokracije. Celotna družba bi se morala zavedati, da, kot pravi legendarni preiskovalni novinar Nick Davies, “ni nadomestka za pravo novinarstvo”.

Društvo novinarjev Slovenije ob svetovnem dnevu svobode medijev