Nosil je samo sendviče in kavo

Zdravko Reić, legenda hrvaškega športnega novinarstva, je festivalsko dogajanje brez dvoma zaznamoval z največjo mero humorja. »Znam le voziti avto, kupiti kruh, odvreči smeti, brati časopise in pisati o športu.Drugega ne znam,«je le ena izmed njegovih izjav, s katerimi je privabil nasmeške na obraze obiskovalcev medijskega festivala Naprej/Forward. Karizmatični Dalmatinec nima zadržkov pri postavljanju vprašanj, prav tako pa pogosto brez dlake na jeziku pove tisto, kar misli. To je potrdil tudi, ko je pokomentiral zadnje dogajanje, povezano s hrvaško nogometno reprezentanco.

Bolj kot sama uvrstitev Hrvaške na svetovno prvenstvo v zadnjem času odmeva dogodek, ki se je zgodil takoj po koncu srečanja z Islandijo. V glavni vlogi je bil v Avstraliji rojeni centralni branilec Josip Šimunić, ki je prekinil skandiranje navijačev »U boj, u boj za narod svoj«z ustaškim pozdravom »Za dom«.To je ponovil trikrat in vsakič mu je več kot deset tisoč navijačev na stadionu Maksimir odgovorilo z drugim delom parole »spremni«.Dejanje so obsodili mnogi mediji, podoben pogled pa ima tudi Zdravko Reić: »To je grozno. Kar je storil, je sramota. Sam bi ga za vedno izključil iz reprezentance.«Prav tako pa je obsodil tudi dejanja med samimi kvalifikacijami za mundial: »Na tekmi med Hrvaško in Srbijo v Beogradu so domači navijači skandirali ‘Ubij Hrvata, da Šiptar nema brata’, kar se ne bi smelo zgoditi.«

Čeprav obsoja kakršenkoli nacionalizem in ga ostro zavrača, pa to vseeno ni pokvarilo njegovega veselja ob uvrstitvi hrvaške nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo: »Smo majhna država in uvrstitev v Brazilijo je uspeh. Od osamosvojitve se je Hrvaška uvrstila na osem od desetih velikih tekmovanj.« Evforija pa ga vseeno ne bo ponesla v Brazilijo, saj Reić trdi, da je z udeležbo na desetih evropskih in petih svetovnih nogometnih prvenstvih zaključil svoje popotovanje po velikih tekmovanjih.

»Chago nije Drago, Sammir nije Damir, a Reić je četnik«

Že od začetka svoje novinarske kariere je Zdravko Reić vpet v prestolnico Dalmacije, kjer je po njegovem prepričanju Hajduk stil življenja. »Lahko zamenjaš avto, lahko zamenjaš stanovanje, lahko zamenjaš tudi ženo, a zvestoba do kluba ostaja večna.« Sam je zvestobo do Hajduka začel kovati že na nogometnih igriščih, kjer je vztrajal vse do Hajdukove mladinske selekcije. Nato se mu je ponudila priložnost, da odide v ljubljansko Olimpijo, kjer bi lahko ob igranju nogometa tudi študiral, a njegova ljubezen do »Ponosa grada« ga je obdržala v Splitu. Prepričanje o tem, da bo lahko pisal o Hajduku, ga je vodilo k Slobodni Dalmaciji. A namesto tega je prvi dve leti nosil samo sendviče in kavo ter urejal lestvice.

Po nekaj letih se mu je želja vendarle uresničila in lahko je pisal o Hajduku. To pa je z desetletji kritičnega poročanja začelo puščati posledice, saj je Zdravko Reić postal osovražen pri Torcidi in nekaterih drugih ljudeh, ki jim njegovo pisanje ni bilo po godu. Poleg dvakrat huje poškodovanega avtomobila so mu neznanci posvetili tudi napis na splitskih Bačvicah, ki se je glasil: »Chago nije Drago, Sammir nije Damir, a Reić je četnik«. Pri tem njegovo ime nima večje povezave z vsebino, a je omenjeno le, da so zapisane besede pridobile večjo pozornost. Ker je žaljivk, češ da je četnik, že navajen, je Reić s svojim fotoaparatom preprosto le naredil fotografijo, ki jo bo uporabil v avtobiografiji. Ob pregledu dokumentacije se čudi, koliko je napisal v vseh teh letih.

Kazensko delo v arhivu

»Novinar mora danes pisati drugače, mora biti hitrejši, kar tudi je. Zaradi finančnih problemov in šefov, ki mislijo le na dobiček, bomo videli, kako bo. Dejstvo pa je, da bi morali športni novinarji več potovati, saj se na ta način izobražujejo,« kritično meni Reić. Novinarje mora pri razkrivanju zgodb po njegovem mnenju še vedno voditi resnica, a žal mnogi dajejo prednost ekonomskim interesom: »Obstajajo tudi novinarji, ki se prodajajo in s tem sramotijo poklic. Če na primer želijo kupiti novo nepremičnino, lepo pišejo o gradbincih, ti pa jim za to dajo popust.« Športni novinarji si po mnenju legendarnega hrvaškega novinarja lahko dovolijo nekoliko več kot ostali novinarji, saj lahko na primer ob neuspehu kakšne izmed ekip brez težav zapišejo, da je napadalec potočil solzo.

Vseeno pa ta svoboda ni brezmejna, kar je Reić občutil tudi na lastni koži: »Direktor Hajduka mi je nekoč dejal, da je Crvena Zvezda kača, ki jo je potrebno zgrabiti za vrat in tepsti. Ko sem to napisal, sem nato pol leta preživel v arhivu.« Takšni stavki se v očeh bralcev zdijo zelo emotivni in ravno emocije so tisto, kar Reića moti, saj bi morali po njegovem mnenju novinarji obdržati raven čustvene vpletenosti. Tudi Drago Ćosić.