Nov nacionalni program za novinarstvo le reprodukcija obstoječega stanja

Eden od trinajstih tako imenovanih strateških ciljev predloga nove resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031, ki ga je ministrstvo za kulturo 7. februarja 2024 poslalo v javno obravnavo, je avtonomnost kulture in medijev.

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je v spremnem dopisu resolucije o nacionalnem programu in akcijskem načrtu za resolucijo navedla, da je nov program za kulturo potreben predvsem »zaradi nujnosti oblikovanja celostne strategije kulturne politike v času nenehnih kriz in sprememb, ki kulturo postavljajo pred nove izzive«, med katerimi so po navedbah pristojnega ministrstva tudi mediji. Prav tako je zatrdila, da je bil program »pripravljen s pomočjo široke strokovne in zainteresirane javnosti«.

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) smo presenečeni, da v medijskem strokovnem in stanovskem okolju ni potekala javna razprava o tako pomembnem dokumentu, kot bi moral biti nacionalni program. Društvo k podajanju pripomb na predlog programa ni bilo ne povabljeno ne obveščeno.

Poleg tega smo v DNS zaskrbljeni, ker se ministrstvo za kulturo v predlogu nove nacionalne resolucije za kulturo področja medijev loteva izjemno stihijsko, površinsko in mestoma tudi nerazumljivo. V tako imenovanem akcijskem načrtu pa na področju medijev ni akcijskega – skoraj nič. Tako se zdi, da so mediji in novinarstvo, ki so varuhi javnega interesa, na ministrstvu za kulturo tudi v mandatu zdajšnje vlade gnilo jajce. Čeprav se pomembnosti medijev na deklarativni ravni ministrstvo zaveda, se to za zdaj nikakor ne odraža v kakovosti predlaganih politik in finančnem vrednotenju ukrepov.

Predlagatelj resolucije uvodoma zapiše, da je bila za njeno pripravo ustanovljena medresorska delovna skupina štirinajstih ministrstev, omenja prečne politike, kar si razlagamo kot takšne, ki presegajo pristojnosti enega ministrstva in področja. Žal cilji in ukrepi na področju medijev in novinarstva te prečnosti ne izražajo. Glede na majhnost medijskega trga, na katerega penetrirajo globalni igralci, kar ugotavlja tudi predlagatelj, in vse ostale identificirane probleme, bi pričakovali politike za zaščito in zmanjševanje neenakopravnega položaja domače produkcije medijskih vsebin v slovenskem jeziku tako na avtorskopravnem področju (ZASP, ZKUASP, zaščita avtorjev v digitalnem okolju …), davčnem (digitalni davek, davčne olajšave za donacije gospodarstva, oba stebra davka na multinacionalke …), gospodarskem (sektorske sheme pomoči, distribucija tiskanih medijev …), izobraževalnem (medijska pismenost, umetna inteligenca, lažne novice …), pravosodnem (SLAPP tožbe, varnost novinarjev …), če naštejemo le nekatera. Vse to so politike in področja, ki bi morala biti sestavni del programa dela do leta 2031.

Med skupno 75 ukrepi v akcijskem načrtu so novinarstvu in medijem neposredno namenjeni zgolj – trije. Ministrstvo predlaga sofinanciranje medijskih vsebin v javnem interesu med leti 2024 in 2027 v skupni vrednosti zgolj 16,8 milijona evrov. Preživetje kakovostnih medijev je na tako majhnem trgu, kot je slovenski, odvisno od finančne pomoči države. Kot smo v DNS že večkrat poudarili in zapisali tudi v javni razpravi o predlogu zakona o medijih, bi moralo ministrstvo za sheme pomoči produkciji medijskih vsebin v javnem interesu zagotoviti vsaj 15 milijonov na leto. Da bi se v čim večji meri izognili prelivanju pomoči v dobičke izdajateljev medijev, smo predlagali, da se sofinancira stroške dela za novinarje na podlagi vnaprej znanih, merljivih kriterijev in jasnih pogojev, ki jih morajo za zagotavljanje javnega interesa izpolnjevati mediji, denimo sklenjena kolektivna pogodba, dovolj visok odstotek izvirnih vsebin in dovolj nizek odstotek oglaševalskih vsebin ter ohranjanje števila članov uredništva.

Zelo smo tudi presenečeni in razočarani, da je ministrstvo za kulturo v resoluciji, ki je bila v javno obravnavo poslana po tem, ko smo v odzivu na predlog zakona o medijih jasno opozorili, da sta tako način načrtovanega razpisnega izvajanja državnih pomoči novinarski produkciji kot višina sredstev popolnoma neprimerna. Z objavo predloga akcijskega načrta, ki predvideva sredstva, kot jih je uokviril predlog zakona o medijih, je ministrstvo očitno že vnaprej priznalo, da je javna razprava zaključena in da se ne bo borilo za ambicioznejši načrt ter višino sredstev.

Ministrstvo med ukrepi akcijskega načrta resolucije predlaga še spodbujanje profesionalnega razvoja samostojnih novinarjev, za kar namerava med 2025 in 2027 nameniti vsako leto 150.000 evrov. V DNS se ob tem sprašujemo, na podlagi česa je ministrstvo ocenilo, da potrebujejo vzpodbudo ravno samostojni novinarji, ki jih je v razvidu medijev po zadnjih podatkih manj kot 50, ne pa vsi, torej tudi samozaposleni in zaposleni novinarji. O nedomišljenosti statusa samostojnega novinarja smo več zapisali že v komentar na predlog zakona o medijih. Na tem mestu ugotavljamo le, da gre za še en ukrep, ki ni pisan na realne razmere in potrebe novinarjev in novinark.

V poglavju o medijih v resoluciji beremo, da bo ministrstvo »krepilo zaupanje javnosti v medije in spodbujalo pogoje za neodvisno novinarstvo«, na drugem mestu pa »da stanovska združenja razvijajo njihove (o.p. novinarske) poklicne standarde«. DNS in sindikat novinarjev že več kot 30 let samostojno financirata novinarsko samoregulacijo, zato smo v DNS predlagali, da zakon o medijih pripozna delovanje tripartitnega tiskovnega sveta in sodeluje tudi pri njegovem financiranju. Očitno tudi ta ideja v akcijskem načrtu ni bila pripoznana. Sprašujemo se, kako bo predlagatelj uresničil svoje cilje. Očitno v marsičem na plečih stanovskih organizacij.

Načrt predlaga tudi promocijo in razvoj medijske pismenosti med leti 2024 in 2027 v skupni vrednosti 350.000 evrov. V DNS zelo podpiramo ukrepe za razvoj medijske pismenosti, vendar menimo, da gre za zelo široko področje, s katerim bi se morali ukvarjati bolj sistematično. Večinoma zelo razdrobljeni ukrepi, ki so omejeni na posamezne, zgolj nekaj mesecev trajajoče projekte za malo denarja, so lahko problematični, saj takšna parcialnost ni dolgoročno finančno vzdržna za organizacije, poleg tega so lahko rezultati takšnih kampanj manj učinkoviti.

V  DNS še ugotavljamo, da se NPK na medijskem področju bere, kot da slovenski medijski trg ni del evropskega in globalnega trga. MK ugotavlja, da razdelitev oglaševanja predstavlja tveganje za medijsko pluralnost, hkrati pa ne detektira, da se je oglaševanje iz tradicionalnih medijev preselilo v digitalni svet, kjer pa so po navedenih podatkih v resoluciji za leto 2022 digitalni mediji prejeli le štiri odstotke oglaševalskega kolača, čeprav delež oglaševalskega proračuna, ki ga posamezno podjetje v Sloveniji v povprečju nameni za digitalno oglaševanje, dosega že 52 odstotkov celotnih oglaševalskih naložb, kaže raziskava iPROM in Valicon o odnosu slovenskih podjetij do digitalnega oglaševanja v letu 2024. Kam se torej preliva oglaševalski denar in kakšni so načrtovani ukrepi ministrstva na tem področju?

Poleg tega resolucija in načrt sploh ne omenjata avtorskih pravic, čeprav so maslo na kruhu vseh ustvarjalcev v kulturi in prinašajo tako priložnosti kot velika tveganja ustvarjalnemu sektorju. Resolucija ne omenja vpliva umetne inteligence, prav tako denimo ne izpostavlja, da prebivalci Slovenije nimajo enakovrednega dostopa do tiskanih medijev, kot tudi ne, da prispevek RTV Slovenija ne zagotavlja primernega financiranja javnega medija.

V programskem delu koalicijske pogodbe je aktualna vlada med prioritete in cilje v poglavju Kulturna in ustvarjalna Slovenija med drugim zapisala:

• ohranitev in razvoj neodvisnih slovenskih medijev v službi javnosti;
• ustvarjanje stabilnih, varnih delovnih razmer za novinarje in druge medijske profesionalce in izboljšanje njihovega socialnega položaja;
• preglednost in pluralnost slovenskega medijskega okolja;
• izboljšali bomo sistem medijske regulacije in samoregulacije za pravičen, pregleden in učinkovit medijski prostor.

V Društvu novinarjev Slovenije smo prepričani, da  resolucija in akcijski načrt ne vsebujeta politik in ukrepov za doseganje teh ciljev. Rečemo lahko, da gre bolj ali manj za reprodukcijo obstoječega stanja, kar pa ne pomeni stagniranje, ampak napredujoče nazadovanje.

Slovenski mediji več kot 20 let delujejo v okviru obstoječe zakonodaje, ki je omogočila tako vertikalno kot horizontalno koncentracijo, ter v odsotnosti medijske politike. Skupaj s tehnološkimi spremembami, globalizacijo ponudbe, spremenjenimi navadami občinstva, novimi platformami, vsemi mogočimi krizami in ob večinoma nestrateških lastnikih je slovensko novinarstvo na točki, ko neverjetno težko ohranja svoje zaveze do javnosti. Mediji svoje funkcije v javnem interesu brez državnega vložka v kakovostno in odgovorno novinarstvo ne bodo sposobni več zagotavljati. To pa je pogoj za delujočo demokracijo.