Novinarje ubijajo

Manj kot dan je trajalo, da se je tragedija spremenila v politični teater. Le nekaj ur po tem, ko so neznanci s streli končali življenje slovaškega novinarja Jana Kuciaka in njegove partnerice, smo lahko slovaškega predsednika vlade Roberta Fica videli stati ob mizi, polni šopov bankovcev.

“Ponujam milijon evrov nagrade vsakomur, ki bi kaj vedel o umoru,” je bil odločen Fico. “Če se dokaže, da je bil umor novinarja povezan z njegovim delom, bi šlo za do zdaj največji napad na svobodo medijev in demokracijo na Slovaškem,” je poudarjal slovaški premier.

A predstava je imela slab priokus. Robert Fico in svoboda medijev gresta namreč težko v isti stavek.

Novinarji so hijene, idioti in prostitutke

Fico je eden od (srednje)evropskih politikov novega kova. Čeprav je socialdemokrat, je v marsičem podoben madžarskemu premierju Viktorju Orbanu. Oba imata težave z razumevanjem delitve vej oblasti. Nobenega ne moti vladanje skupaj s skrajno desnico. Oba ostro nasprotujeta priseljevanju v “krščanske dežele”. In oba odkrito prezirata medije.

“Načela so ista, preostalo so odtenki,” še danes prepeva Djordje Balašević. Orban si je v času svoje vladavine ustvaril več svojih. Fico pa je posamezne novinarje že pred desetletjem označeval za “hijene”, “idiote” in “kretene”. V boju proti medijem uporablja različna orožja: od bojkota in tožb do zaostrovanja medijske zakonodaje.

Za obrekovanje, v katerem lahko oblast in močni poslovneži prepoznajo tudi legitimno kritiko in poročanje o zadevah v javnem interesu, je na Slovaškem zagrožena zaporna kazen do osmih let zapora. To je največ v EU.

Jeseni 2016 pa je Fico nekatere novinarje označil za “umazane protislovaške prostitutke”.

Ko oblast seje sovraštvo, bo družba žela nasilje

Če politična oblast ne le spodbuja, ampak celo sama ustvarja klimo, v kateri so njej neljubi novinarji in mediji označeni za “sovražnike naroda”, “umazane prostitutke” in “agente tujih sil”, je začudenje, da se novinarje v EU tudi fizično ubija, več kot svetohlinsko.

Kdor tistim, ki ne pihajo v njegov rog, pa naj gre za novinarje, sodnike ali druge “neubogljivce”, sistematično jemlje dostojanstvo, v resnici pripravlja teren za to, da jim nekdo tretji odvzame – življenje.

Gre namreč za vzrok in posledico. Ko politična oblast seje sovraštvo, bo družba žela nasilje. V okolju, kjer se na novinarje ščuva “običajno ljudstvo”, bo prej ali slej nekdo potegnil tudi za sprožilec.

Se Slovaška pri nas res ne more ponoviti?

Fico seveda pri tem ni izjema, ampak žal pravilo. V prostoru med Baltskim in Sredozemskim morjem so preiskovalni novinarji in kritiki oblasti ogrožena vrsta. Utišati jih želijo politične elite, lokalni tajkuni in kriminalne strukture.

Enim “le” umaknejo oglase, brez katerih ne morejo preživeti. Drugi ostanejo brez služb ali jih spravijo v zapor. Tretjim pod avtomobil nastavijo bombo, kot se je zgodilo na Malti.

Če se to dogaja v državah EU, ki jim je položaj medijev in novinarjev očitno zadnja skrb, seveda ni razloga, da se ne bi v državah, ki ostajajo pred njenimi vrati. Recimo v Srbiji, kjer je predsednik Aleksandar Vučić, minister za informiranje v času Miloševićevega režima, medijsko krajino spremenil v tabloidno greznico, namenjeno uničevanju vseh, ki mu stopijo na pot. Nič bolje ni na Hrvaškem.

Slovenski novinarji – tarča diskreditacijskega aparata

Danes se ne moremo (več) slepiti, da se primer Kuciak ne more zgoditi v Sloveniji.

Slovenski novinarji in mediji so že nekaj let prva tarča diskreditacijskega aparata, zgrajenega okrog enega od središč politične moči.

Gre za široko mrežo tiskanih in spletnih medijev, lokalnih portalov in Twitter računov, ki z vsakim dnem raste. Za nadgradnjo vizije medijskega prostora izpred desetletja, v kateri so imeli ključno vlogo brezplačniki z anonimnimi pisci, izbrane medijske agencije in državna podjetja, ki so jih financirala.

Po preizkušenem receptu iz Orbanove Madžarske, od koder se mreža tudi financira, je namenjena “končni rešitvi” v medijski krajini, torej njenemu uničenju.

“Buzeranti”, “udbaši”, “presstitutke”

Pri tem uporablja več metod.

Ena od njih je sistematično blatenje novinarjev in medijev, ki jih v maniri Donalda Trumpa, svojega velikega vzornika pri premikanju meja dostojnega v javnem diskurzu, označuje za “večinske”. V tej prizmi so slovenski novinarji oličenje zla – “buzeranti”, “udbaši” in “presstitutke”. Nekakšni moralni in spolni deviantneži iz politično-obveščevalskega podzemlja, ki delajo “proti Sloveniji”, zato jih je treba “zradirati” iz poklica.

Druga metoda je distribucija “etikete”, ki jo dobita posamezni novinar ali medij. V isti sekundi namreč zaokroži po spletnem vesolju – družabnih omrežij, spletnih “kompromatih” (izraz so nekoč v Rusiji iznašli za portale, ki objavljajo anonimke) in portalih v lasti “novih” političnih obrazov.

Gre za sramotilni steber, ki mu dejansko ni mogoče ubežati. Tudi tu gre za preizkušen recept. Vsi totalitarni režimi 20. stoletja so vedeli, da je občutek vseprisotnosti ključni pogoj za uspeh propagande.

Stroj za diskreditiranje prihaja v opustošeno medijsko krajino

Res je, da slovenski stroj za diskreditiranje sam po sebi ne bi smel biti težava. Vsak količkaj razumen človeški um bi moral njegovo abotnost in bizarnost sposoben prepoznati kot tujek. A njegovi dejanski učinki so širši, bolj rušilni.

Prva težava je, da prihaja v vedno bolj prazen prostor – v postkrizno medijsko krajino, ki je v kadrovskem smislu opustošena, v ekonomskem na aparatih, v regulatornem pa že zdavnaj zaostala za časom (na nov medijski zakon se čaka že več kot desetletje).

Kredibilnih filtrov in rešet, ki bi razgrajevala zidane bloke propagande, je zaradi različnih razlogov žal vse manj. Tudi zato celo nekateri najresnejši mediji zaradi kombinacije neznanja in strahu občasno pristajajo na agendo “kompromatov”. S tem si seveda že na srednji rok kopljejo jamo.

Primitivizem ni cilj, ampak sredstvo

Druga, še bolj uničujoča posledica je uničevanje polja javne razprave.

Logično je, da s strojem za diskreditacijo ni mogoče izmenjevati argumentov ali kvalitetno razpravljati. Že v naravi je propaganda vedno enosmerna. Tudi v tem primeru pa ima jasen cilj: s prinašanjem primitivizma v javni prostor iz tega izganjati racionalno misleče posameznike.

Politiko in druge sfere družbe, predvsem pa mediji, je torej treba priskutiti največjemu mogočemu številu ljudi in iz njih ustvariti pasivne državljane, ki jih ne bodo zanimale volitve. Gre pravzaprav za novo različico taktike požgane zemlje.

Pod pretvezo lažne politične korektnosti in naivne premise, da vsako še tako neumno mnenje šteje, se v Slovenijo vsem na očeh uvaža kombinacija višegrajskega modela “patriotskega novinarstva”, ki mora služiti državi oziroma oblasti, in Vučićevega modela “tabloidokracije”.

Od tam do Erdoganove “nove Turčije”, v kateri kritične novinarje čakajo montirani sodni procesi, zapor ali streli, je manj kot korak.

Je to res družba, v kateri želimo živeti?

Prevzeto s siol.net.