Poslovil se je Drago Kralj

Drago Kralj je po maturi in med študijem primerjalne književnosti začel pisati novinarske prispevke najprej za študentsko Tribuno in nato za Ljudsko pravico, v naslednjih letih pa je vse do upokojitve in še dlje nadvse aktivno, redno in s številnimi prispevki, predvsem reportažami, sodeloval v bržčas vseh pomembnejših slovenskih časnikih, med drugim v Pionirskem listu, Mladini, Tovarišu, Avtu, Delu, Teleksu, Radarju, Dnevniku, Financah in Slovenskih novicah. Vseskozi ga je najbolj zanimalo turistično novinarstvo in ko je Milenko Šober, eden od urednikov Radia Ljubljana in začetnikov slovenskega turističnega novinarstva, začel okoli sebe zbirati kolege, ki jih je bolj kot vse drugo zanimalo turistično novinarstvo, je bil Drago Kralj med prvimi, ki ga je povabil v Sekcijo turističnih novinarjev pri Društvu novinarjev Slovenije, ki jo je ustanovil Šober leta 1965.

Čeprav je Kralja najbolj zanimalo turistično novinarstvo, so ga na primer v Delovi hiši cenili tudi kot izvrstnega reporterja z drugih področij. Leta 1963 so ga poslali v Skopje, ki ga je razdejal uničujoč potres, od koder je ob številnih slikovnih reportažah poslal med drugimi fotografijo vojaka med ruševinami in s pladnjem nepoškodovanega kristalnega servisa v rokah, za katero je avtor dobil Tomšičevo nagrado. Dobil je še drugo zanj še več vredno nagrado: po lastni izbiri je lahko odpotoval kamor koli v širni svet – in si je izbral eksotično Mongolijo, kjer je med nomadskimi pastirji preživljal tiste dni, po vrnitvi domov pa je o tem napisal vrsto odmevnih reportaž.

Nasploh je rad potoval v manj znane kraje, predvsem pa ga je zanimala Slovenija s svojimi najširšimi zgodovinskimi, jezikovnimi in arhitekturnimi mejami. Leta dolgo je iskal najsevernejše slovenske kozolce na Južnem Tirolskem in najstarejše spomine na slovenstvo po avstrijskem Koroškem – pa ne le zase, saj je o vseh svojih odkritjih sproti poročal svojemu bralstvu.

Za nekaj let se je potem poslovil od novinarstva in se kot turistični vodič zaposlil v agenciji Slovenijaturist, za katero je velik del vodil do najsevernejših slovenskih kozolcev in vsakršnih slovenskih spomenikov. Ko je iz agencije odšel v pokoj, se je odločil rojakom odkrivati najbolj skrite kotičke ožje domovine. Z avtobusom ali dvema popotnikov je po mesečnih etapah peš prepotoval Slovenijo po vertikali, horizontali, diagonali in naposled po obodu; slednjega se je lotil leta 2003 v Števerjanu ter vsakokratne po kakšnih 20 kilometrov dolge pešpoti po 1350 kilometrih in 53 vsakomesečnih izletih končal na izhodišču leta 2007. Celotno pot je spoznaval dvakrat, saj se je pred vsakokratnim izletom prej podal na oglede, ker se je hotel izogniti znanim turističnim krajem in obiskati predvsem malo znane in od marsikoga popolnoma pozabljene zanimive vasice. Po skoraj vsakem od teh potovanj je napisal reportažo, s katero je v te manj znane slovenske kraje vsaj posredno pripeljal širok krog Slovencev.