”Smo oblikovna oazica”

S Samom Ačkom in Jernejem Stritarjem smo se po predavanju pogovorili o povezanosti oblikovanja in novinarstva v Sloveniji, dobrih in slabih primerih celostnih prenov tiskanih medijev iz tujine in aktualnih prenovah, ki so doživljale mešane odzive.

Kaj je primer dobrega sodelovanja med oblikovalci in novinarji?
Stritar: Najbolj znana zgodba je britanski Guardian, ki je finančno neodvisen od oglaševanja, politikov, kar odpira možnost, da lahko počnejo stvari malce drugače. Z oblikovalcem Markom Porterjem so na primer celostno prenovili časopis, tudi splet, postavili so celo novo tiskarno, samo zato, da bi se posvetili novemu dizajnu. Vendar tega ni potrebno razumeti, tako kot to razumejo Slovenci, v smislu da so postavili novo tiskarno, da bi časopis imel lepši dizajn. Ravno obratno, postavili so novo tiskarno, da bi bralci imeli boljšo zgodbo.

To se vidi tudi v Sloveniji pri prenovi Dnevnika, ki so jo bralci razumeli, kot da jim z njo nekaj odvzemate, namesto da jim z njo nekaj dajete.
Ačko: Prejemali smo čisto nasprotna mnenja, kar je normalno, saj je Dnevnik malo nenavaden časopis. Je levosredinski in po vsebini progresiven, po načinu komuniciranja, izgledu in po bralcih pa je malo konzervativen. Tukaj vlada ves čas eno neskladje. Pri prenovi smo se zato učili na napakah in si zastavili cilj, da želimo doseči to, kar smo imeli prej, le z drugačnim izgledom. Če odpreš prenovljeni Dnevnik, imaš še vedno iste elemente kot prej, ista stičišča. Imamo le malo manjše fotografije, kot bi si jih želeli, saj smo uvedli težje fotografije, da lahko časopis preletiš in veš, kaj se dogaja, brez da bi za to moral prebrati članek.

Kakšne napake počnejo mediji med prenovami svojih grafičnih podob?
Ačko: Največja neumnost pri prenovi je ta, da se začneš odzivati, ko prenovo že narediš. Bralci jo najprej zasovražijo, potem jo ti spremeniš nazaj na prvoten koncept, s čimer itak narediš še slabšo stvar. To se dogaja, zato je bolje bralce ne vprašati za mnenje ali pa vsaj to jemati z rezervo, bolj trezno, ne zapaničariti. Takšne stvari se zgodijo po velikih prenovah, pade naklada, bralci so nezadovoljni, kup enih slabih stvari se zgodi in takrat je treba ohraniti jeklene živce.
Stritar: Moraš vedeti, kaj počneš. Vdihnit zrak in se z dvignjeno glavo napotiti proti cilju, se ne ustavljati, sprožati in kazati dvomov. Takrat te bo množica poteptala, dobesedno.

Zakaj se bralci tako bojijo sprememb?
Stritar: Mislim, da bralci le rabijo čas, da se medija navadijo. Če ti želiš prenovo in vprašaš za oblikovni nasvet svojega bralca, bo vedno rekel, da mu je všeč tisto, česar je navajen. Tisto, kar je novo, ga vedno navdaja z nekim strahom in nezaupanjem. Ko prenavljaš medij ali časopis, je največja neumnost spraševati po mnenju svoje bralce. Sploh ni treba porabljati denarja za raziskave, ker lahko jaz povem, da bo rezultat za kakršnokoli prenovo slab.

Kako potem bralca v dvomu prepričati, da je celostna prenova medija nekaj dobrega?
Ačko: Mislim, da ni treba paziti in prepričevati svojih bralcev, ampak moraš v prvi vrsti le iskreno komunicirati. Če si levosredinski progresivni časopis, izgledaj kot levosredinski progresivni časopis, brali te bodo itak zaradi vsebine. Časopis je za bralca ritual in dnevni rituali so iz osebnega stališča vsakega posameznika najbolj konzervativne stvari. Ko ti s spremembo pri nekomu posežeš v ritual, se mora sam temu prilagajati, kar zanj ni več stalnica.

Je možno narediti preveliko grafično prenovo za sam medij?
Ačko: Absolutno. Če bi si vzeli za ideal primer Guardiana, ki smo ga omenjali, nam takšna prenova ne bi nikoli uspela. Mislim, da se je to zgodilo Delu. Svojo prvotno mejo so si zastavili malo predaleč, kot bi lahko. Če sedaj pogledamo, so šli mogoče že dlje, kot so si prvotno zastavili, ne predaleč, vendar jim takrat to ni uspelo. Je pa lahko Delo malo sram svojega drugega izdelka, in sicer Sobotne priloge. Oblikovno bi jo morali izboljšati, saj se mora vzpostaviti neko konkurenčno okolje, tudi na področju dizajna revij in ostalih izdaj.

Zakaj konkurenčnosti ni?
Ačko: V slovenskih medijih brez nekoga, ki bi oblikovanje in spremembe močno zagovarjal, odpade vsaka možnost ilustracije, zato je takšne stvari težje izvajati. Poleg tega pa je vse odvisno od urednikovega zanimanja za ilustracijo, od vodstva in seveda lastnika ter njegove količine investiranja, ki je seveda po navadi majhna.
Stritar: Če primerjaš razmerje investiranja med Slovenijo in tujimi državami, vidiš, da se pri nas dejansko dogajajo majhni čudeži. Po dizajnu in njegovi kakovosti izstopamo.
Ačko: Smo neka oazica, v pozitivnem smislu.

Kaj je najboljši pokazatelj te kakovosti?
Ačko: Moram omeniti Mladino, saj je na področju dramaturgije, ki je izredno pomembna, ena najboljših publikacij na svetu. Njihov tok in zgradba revije je odlična. Imajo pa problem drugje. Zadnje čase delajo sranje z naslovnicami, s katerimi se samo še prodajajo. Glede na to, da so bili tisti, ki so utemeljili naslovnico in so v preteklosti delali na tem, da se nekatere stvari ne počnejo po tržnih nišah ali potrebah, ampak kvalitetno, so tukaj pogoreli po celi črti. Vsebina je pa pač druga zgodba. Pri kakovostnih naslovnicah pa je treba omeniti Objektiv.
Stritar: Verjetno je v slovenski medijski sferi prostora le za enega, ki deluje z določenimi elementi. Objektiv dela perfektne naslovnice in mislim, da jih zaradi tega Mladina težje.
Ačko: Je pa res, da ima Objektiv drugačno situacijo, saj se s svojimi naslovnicami ne prodaja, ampak z njimi nekaj sporoča. To je njegova vsebina, ne pa orodje prodaje. Mladina nima tega luksuza.

Je pri oblikovanju bolj pomembna vsebina?
Stritar: Forma in vsebina. Pravijo, da forma sledi vsebini. Sam še raje slišim, da hodita skupaj, z roko v roki se dopolnjujeta. Med njima mora biti povezava, saj drugače ne gre.

Kaj lahko ponudi dober dizajn tiskanemu mediju?
Stritar: Uporaba kvalitetnega dizajna v mediju je ”win win situation,” tako za lastnike kot za glavne urednike. Glavni urednik ima najbrž legitimen cilj, da se njegova vsebina čim bolj bere, da je relevantna, da se o njej pogovarja. Lastnik pa ima legitimen cilj, da se stvar prodaja. In v obeh vlogah dizajn deluje super in povezano. Treba pa je vedeti, kaj se počne. In tukaj moramo biti oblikovalci kritični, saj večina oblikovalcev ne ve, kaj počne. Se niti ne sprašujejo, kaj naj bi počenjali, le hodijo v službo.