Tomi Gračanin: Brez tistega Matjaža v kratkih hlačah

“Kdaj pa pride v službo Matjaž Tanko?” me je zaskrbljeno vprašala novopečena asistentka pri oddaji 24 ur, ki je morala med drugim poskrbeti za to, da so šli voditelji pravočasno v garderobo in masko. “No, že kakšni dve uri je v službi,” sem ji odgovoril in pokazal k nekaj metrov oddaljeni mizi, kjer je sedel za računalnikom. Mladenka je začudeno pogledala zagorelega gospoda v majici in kratkih hlačah, v katerem ji ni uspelo prepoznati najbolj prepoznavnega slovenskega voditelja informativnih oddaj. Je že tako, da dva milijona Slovencev ob omembi imena Matjaž Tanko pomisli na elegantnega gospoda s kravato in očali, ki jih je desetletja prijazno pozdravljal z malih ekranov in sporočal dobre in slabe novice. A to je bil službeni videz. Ko so luči v studiu ugasnile, je spet postal povsem vsakdanji možakar v majici in kratkih hlačah. V bližnjem lokalu, kamor smo se pogosto napotili po oddaji, se je enako sproščeno pogovarjal denimo s predsednikom vlade, ki je bil pred tem gost v studiu, kot z natakarico. In nedvomno se tudi v tem skriva ključ do njegove priljubljenosti in uspeha. Namreč da so ljudje kljub suknjiču, kravati in profesionalnemu ličilu čutili, da je eden izmed njih, da jim pripoveduje, kot bi sedel pri njih doma v dnevni sobi. Brez tistega Matjaža v kratkih hlačah tudi tisti na televiziji ne bi bil, kar je bil.

Matjaža so kopalci na nekdanjem kopališču Ježica lahko opazovali, kako hodi v krogih okoli olimpijskega bazena in – bere knjigo. Nedvomno je bil eden najbolj načitanih ljudi, kar sem jih spoznal. Nekateri so mu pravili kar največji živi leksikon. Tako ne preseneča, da je bil prvi tekmovalec v takrat neznansko priljubljeni oddaji Lepo je biti milijonar, ki se je prebil do glavne nagrade deset milijonov tolarjev. Oddaja je bila kajpak dobrodelna in dobitek je šel v humanitarne namene.

In seveda, še kako mu je bilo mar za jezik. Neštetokrat se je hudoval nad mlajšimi kolegi, ki so pisali nepravilno ali premalo razumljivo.

Matjaž ni šel v pokoj, čeprav je pogoje izpolnil že pred kakšnim desetletjem. Tu in tam je omenil kakšen načrt, ki ga ima za čas po upokojitvi, a se za to nikoli ni odločil. Ne vem, morda pa tudi tistega Matjaža v majici in kratkih hlačah ne bi bilo brez onega s kravato in očali z malih zaslonov. Malo sumim, da bi, če bi mu bilo dano še eno desetletje, tudi takrat gledal z malih ekranov in ugotavljal, da še ni čisto pravi čas za penzijo. Tudi ko je zaradi bolezni zapustil voditeljski stolček, je sporočil, da je to zgolj začasno. Žal se v življenju ne izteče vse tako, kot načrtujemo.

Pravil je, da je tudi TV-voditelj postal po naključju. Da so se na takratni TV Ljubljana neko poletje zaplanirali z dopusti in tistega dne ni bilo v službi nikogar, ki bi vodil TV Dnevnik. In so ga posadili za voditeljsko mizo. Kjer je potem ostal. In postal legenda.

Zato je bil njegov prihod na Pop TV pred petnajstimi leti precejšen šok – predvsem za mlado ekipo, saj je imel več televizijske kilometrine kot pol takratnega uredništva skupaj. A se je hitro izkazalo, da sta oba Matjaža, namreč tisti s kravato in tisti v majici, takoj postala nepogrešljiva v redakciji. Kot uglajen gospod stare šole je sovoditeljice ob vsakem prazniku razveselil z rožami, sodelavcem je prinašal darila s potovanj, s šalami skrbel za sproščeno vzdušje. In seveda je bil del ekipe tudi zunaj službenega časa. Pred leti se je kot navdušen smučar s skupino sodelavcev podal na dopust v italijanske Dolomite. Ko je ugotovil, da mu kondicija ne dopušča več neskončnih kilometrov spustov po strminah, si je organiziral dneve v lastnem tempu, popoldneve pa prebil v kuhinji, da je imela »mladina« zvečer topel obrok. Ja, bil je tudi mojster kuhanja.

Ko sem mu čestital za novinarsko nagrado za življenjsko delo, mi je poslal sporočilo, da se morava dobiti na pijači. Samo da premaga nadležno bolezen. A kot rečeno, se v življenju žal ne izteče vse tako, kot načrtujemo.

Objavljeno v Dnevniku.