Umrl je urednik centralne redakcije Dela Aleksander Zupanc

Zapustil nas je prijatelj, urednik centralne redakcije, mojster besede, ustvarjalec časopisa.

Redakcija danes žaluje. Umrl je Aleksander Zupanc, središčni človek redakcije Dela.

Aleksander je bil tisti, ki je zjutraj začel sestavljati časopis, zvečer ga je sestavil. Urednik centralne redakcije. Aleksander je bil tisti, ki pod svoje delo ni bil podpisan. In vendar brez njega časopisa ne bi bilo. Aleksander je bil srce redakcije. Vozlišče redakcije. Bil je tisti, ki je razmišljal, kaj bo na naslovnici, kaj bo v notranjosti. Možgani redakcije. Časopis je sestavljal potrpežljivo, ljubeče, natančno. Potrpežljivo se je pogovarjal s kolegicami in kolegi, novinarskimi ekipami.

Bil je dirigent, ki ni čutil potrebe, da bi bil viden. Če bi bil časopis orkester, Aleksandra ne bi slišali. A vsak, ki je prišel v redakcijo, ga je čutil. Čutil je, da v kotu centralne redakcije sedi človek, ki ima pregled nad vsem. Ki ve, kaj kdo počne, ki razume, kaj se dogaja, kaj se utegne zgoditi. Ko ni sedel v svojem kotu, je križaril po redakciji. Spraševal je, kaj kdo počne. Kaj se dogaja. Je kaj novega? Kako razumeti to in ono. Ko je krožil po redakciji, je ta utripala. To je bil Aleksander Zupanc.

Aleks je na Delo prišel leta 1995. Redaktor. Ni veliko pisal. Skrbel pa je za to, da so bile črke, namenjene časopisu, prav zložene. Da so besede nekaj povedale. Da so bile povedi razporejene v smiselne celote. Da so naslovi pripovedovali, a ne kričali. Da so prave fotografije stale na pravem mestu. Tistemu, kar so delali drugi, je dodajal vrednost.

Začel je v centralni, leta 2007 je prišel na Sobotno prilogo. V časopisnem kolofonu je pisalo, da je bil izvršni urednik. Oznaka sama po sebi ni imela vsebine. Aleksander je oznako napolnil s smislom, sestavil si je opis del in nalog. Z Ireno Štaudohar, urednico Sobotne priloge, sta poskrbela, da so bili članki narejeni, kot morajo biti. Uredniki lahko naredijo razliko. Uredniki lahko članke zbrusijo do visokega sijaja. Aleks je bil med tistimi uredniki, ki so to znali.

Nikdar ni bil glasen. Razen, ko se je smejal. Zaradi znanja je bil avtoriteta. Avtoriteta brez strogosti. Res je razumel jezik. Rad je imel slovenščino. Če je naneslo, je lahko natančno razglabljal o slovničnih finesah. Lahko je razglabljal o literaturi in svetovni politiki, socialnih razmerah in slikarstvu, domovini in daljnih krajih. Govoril je o španščini. O finesah tujih jezikov. Finesah, ki so v njegovi pripovedi postale zanimive.

Vse ga je zanimalo. Politika manj od umetnosti. Ampak razumel je tudi, kako naj bo organizirana redakcija. Razumel je, kako deluje računalnik. In ko sem prišel na Delo, mi je z neskončno potrpežljivostjo razlagal, kateri gumb naj pritisnem, da bo stroj naredil tisto, kar od njega pričakujem. Kje lahko najdem to in ono. Kako se poiščejo slike. Humanist, ki je razumel tehnične detajle.

Ker je bil njegov urnik več kot zapolnjen z urejanjem, je pisal občasno. Kakšno biografijo. Portret tedna. Kak uvodnik. Kaj o slikarstvu ali literaturi. Kar je napisal, je bilo izpiljeno. Premišljeno. Duhovito. Poglobljeno. Zanimivo. Brez klišejev. Premalo je pisal. Kar je napisal, si lahko prebral enkrat in še enkrat in še enkrat. A zdelo se je, da je svoje poslanstvo razumel na poseben način. Skrbel je namreč za to, da so zasijali članki drugih, članki kolegic in kolegov. Bil je nevidni dirigent, ki je zagotovil, da so solistke in solisti zablesteli. In tiste, ki še niso solisti, je učil, kako se lotiti obrti, da bodo tudi oni nekega dne v najbolj uglednih rubrikah časopisa. Nekaj let je hkrati urejal dnevni časopis in Sobotno prilogo. Hudo mi je bilo, ko je prišel Bojan Budja, odgovorni urednik, in povedal: »Potrebujem ga v centralni redakciji.« Dnevni časopis je urejal z enako ljubeznijo, kot je poldrugo desetletje urejal Sobotno.

»Grem na Kitajsko,« je rekel, ko sva se nazadnje srečala. In klepetala sva o japonski slikarki Jajoi Kusama. Ravno je umrla, stara skoraj sto let. Nekoč je za Sobotno prilogo napisal članek o njej. Privoščil sem mu to pot. Rad je imel daljne, neznane kraje, nove svetove. Čakal sem, da se vrne. Čakal na pripoved o neznanem svetu. Čakam, da se srce redakcije vrne v ekipo.

Sredi noči je prišlo sporočilo. Aleksovo srce se je ustavilo. Nekje daleč. Nekje na Kitajskem. Nedoumljivo. Nedoumljivo.

*  Aleksander Zupanc je bil tudi dolgoletni član Društva novinarjev Slovenije. Njegovim svojcem izrekamo iskreno sožalje.