Uredba za državne pomoči medijem odpira vprašanja glede merljivosti, preverljivosti in dokazovanja številnih meril

Komentar Društva novinarjev Slovenije na uredbo o podrobnejši določitvi pogojev in meril za dodeljevanje državnih pomoči medijem

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) smo pripravili pripombe na besedilo uredbe, ki jo je Ministrstvo za kulturo poslalo v javno obravnavo.

Generalni komentar na predlagano besedilo je, da uredba odpira vprašanja glede merljivosti, preverljivosti in dokazovanja številnih meril, kot so:

– izvirnost vsebine prijavljenega projekta ali programa glede na pretekle javne razpise,

– presoja dosega medija, pri kateri se lahko upošteva tudi število uporabnikov na zelo velikih spletnih platformah, pri čemer pa se upošteva ocena podvajanja občinstva med platformami in morebitnega deleža lažnih uporabnikov,

– presoja zagotavljanja rednega izobraževanja in usposabljanja novinarjev, programskih delavcev ali drugih ključnih poklicev v medijih,

– zagotavljanje visokih programskih deležev lastne produkcije,

– zagotavljanje neodvisnosti uredništva v odnosu do vodstvenega dela,

– vrhunsko znanje slovenskega jezika.

Ker uredba ne opredeljuje, kako naj bi mediji dokazovali izpolnjevanje meril, se odpira vprašanje, ali bo ministrstvo merila dosledno preverjalo ali pa bo za dokazovanje zadostovala podpisana izjava medija, da izpolnjuje merila, npr. da zagotavlja neodvisnost uredništva v odnosu do vodstva. V tem primeru bodo to pro forma merila, ki ne bodo vodila k spodbujanju javnega interesa v medijih. Na drugi strani je treba za dosledno preverjanje zbrati veliko dokazil, kar je lahko precejšnje administrativno breme za medije, še zlasti ob nejasnih navodilih. Ministrstvo za kulturo bi zato moralo vzpostaviti tudi mehanizme/orodja za merjenje in preverjanje izpolnjevanja zahtevanih meril.

Zakon v 12. členu opredeljuje tudi druge cilje v javnem interesu na področju medijev, ki so opredeljeni v nacionalnem programu za kulturo ali drugih nacionalnih strateških dokumentih, kot so medijska pismenost, medijska samoregulacija in drugo, ki jih lahko uresničujejo tudi nevladne organizacije v javnem interesu na področju medijev, ki niso mediji, kakršno je tudi Društvo novinarjev Slovenije. Glede na predlagano uredbo pa so prejemniki sredstev lahko samo izdajatelji medijev. Predlagamo, da se uredba dopolni tudi za nevladne organizacije, ki niso medij.

V uredbi pogrešamo tudi izvedbene člene glede večletnosti trajanja/financiranja projektov.

V 4. členu, ki določa pogoje izdajatelja za opravljanje dejavnosti, opozarjamo, da v Standardni klasifikaciji dejavnosti ni dejavnosti novinarstva, je pa denimo dejavnost tiskovnih agencij in distribucija vsebin, ki v členu nista navedeni. Zagotoviti je treba, da uredba navede vse dejavnosti po SKD, ki jih lahko opredelimo kot medijske, da ne bi izločala medijev, upravičenih do financiranja, oziroma jih silila v registracijo dodatnih dejavnosti samo zaradi prijave na razpis.

V 5. členu, ki določa zagotovljenost ustreznih strokovnih sposobnosti in izkušenj je navedeno, da se reference avtorjev in soavtorjev projekta dokazujejo s priporočili, priznanji in strokovnimi mnenji. Ob tem se sprašujemo, zakaj bi avtorji morali zbirati priporočila in strokovna mnenja drugih, pridobljena prav za potrebe prijave na razpis. Zakaj ni dovolj opis in navedba preteklega dela/projektov/izkušenj, iz katerih je razvidna usposobljenost za izvajanje projekta oziroma programa? Priznanja in priporočila so lahko dodatna dokazila, osnova pa bi morala biti lastna navedba referenc in izkušenj, dokazana z navedbo izvedenega preteklega dela. Enak komentar podajamo na 3. merilo (strokovne reference izdajatelja in sodelujočih pri izvedbi projekta ali programa) 10. člena uredbe.

Drugi odstavek 8. člena določa nove medijske vsebine iz prve alineje prejšnjega odstavka, in sicer navaja, da so to »vsebine o pomembnih družbenih temah in področjih, ki so v medijih manj pogosto zastopane ali imajo manj pogosto možnost predstaviti lastna gledišča (družbene, kulturne in verske manjšine, osebe z invalidnostjo, mladi in starostniki ipd.).« Ob tem se sprašujemo, zakaj ministrstvo favorizira le vse novo in zakaj le teme, ki so v medijih manj pogosto zastopane. Ali niso v javnem interesu tudi vse poglavitne teme, kot so na primer okolje, varnost, podnebje, korupcija …?

Tretji odstavek istega člena navaja, kaj vse pomeni večjo kakovost medijskih vsebin, med drugim preverjanje dejstev pred objavo. Opozarjamo, da je preverjanje dejstev pred objavo minimalni standard vsakega novinarskega dela in ne more biti nek nadstandard kvalitete, zato je ta navedba v tem odstavku odveč. Večja kakovost medijskih vsebin pa mora vključevati spoštovanje novinarskih standardov, kar predlagamo, da se doda v ta odstavek.

Zakonodajalec v 8. členu uredbe kot merilo za dodelitev finančne podpore navaja nove medijske vsebine, nove medijske oblike ali večjo kakovost medijskih vsebin, ki jih prinašajo projekti ali programi. Pri tem večja kakovost pomeni nadgradnjo osnovnega novinarskega poročanja v poglobljeno in analitično poročanje, uporabo zahtevnejših novinarskih žanrov (analizo, kritiko ipd.), preiskovalno novinarstvo, sodelovanje različnih uredništev pri pripravi vsebine. Nato pa zakonodajalec v 2. odstavku 18. člena uredbe pod novinarskimi delovnimi mesti navede »urednik, novinar, redaktor, fotoreporter, lektor, oblikovalec novinarskih vsebin, tehnični urednik, administrator spletne strani in preverjevalec dejstev pred objavo«, izpusti pa številna delovna mesta, ki so ključna za zagotavljanje novejših in zahtevnejših vsebin, kot so videografi, snemalci, ilustratorji, podatkovni analitiki. Predlagamo, da zakonodajalec odstavek o novinarskih delovnih mestih ustrezno dopolni.

V 9. členu predlagamo dopolnitev druge alineje 1. odstavka (označeno s krepko):

• ali medij pred objavo preverja dejstva oziroma ima na ravni uredniškega procesa uvedene postopke za zaznavanje in odpravljanje napak, kot so pravila in procesi za transparentno popravljanje napak po objavi.

To zahteva tudi Kodeks novinarjev Slovenije.

Opozarjamo na spornost kriterija za določanje izvirnosti projekta (nova prijava se bistveno razlikuje od preteklih) v tretji alineji 2. odstavka 9. člena uredbe, saj gre za nov zakon, nove kriterije in merila, v primeru shem pa tudi za vsebinsko nov sklop državnih pomoči. Ta kriterij za nove razpise v začetku izvajanja zakona in uredbe ne bo mogel biti izpolnjen. Primerjajo se lahko samo prijave na razpise z enakimi oz. skoraj enakimi pogoji.

Četrti odstavek 11. člena meša vsebinska merila s statusnimi. Programi posebnega pomena so lokalni, regionalni, študentski in nepridobitni, kar se delno prekriva z vsebinskimi področji, navedenimi v uredbi, in ustvarja zmedo. Predlagamo, da uredba statusno identifikacijo v tem odstavku izpusti, doda pa tudi regionalne medije, ki so v besedilu odstavka umanjkali.

Glede zahteve po virih podatkov o dosegu in uporabi digitalnih medijev iz 5. odstavka 11. člena opozarjamo, da gre za prepis iz Akta o svobodi medijev, ki potrebuje vsaj pojasnilo ministrstva. Ni jasno, ali se ta zahteva nanaša na organizacije, ki izvajajo merjenja (ponujajo objektivne in primerljive podatke o občinstvu za najmanj zadnjih pet let), ali zahtevo, da morajo izdajatelji predložiti merjenja za pet let. V drugih delih uredbe je pogoj za sodelovanje izdajatelja v razpisih ali shemah pomoči leto od začetka izdajanja, leto pridobitve različnih statusov, zato tu prihaja do neskladja rokov. Ni niti jasno, kateri so »merilni sistemi, ki so bili v skladu s panožnimi standardi in najboljšimi praksami razviti znotraj samoregulativnih organizacij«, zato ni jasno, kako naj prijavitelji to zagotovijo. Glede tega pričakujemo dodatna pojasnila ministrstva.

Predlagamo, da se v drugi alineji 12. člena preformulira navedba »brez pretiranih ali nejasnih postavk«, in sicer (krepko): – učinkovitost porabe sredstev, jasna in neposredna povezanost postavk v finančnem načrtu z izvedbo projekta, sorazmernost med stroški in pričakovanimi učinki.

14. člen (prednostno merilo 1: spoštovanje profesionalnih in etičnih standardov novinarskega dela)

Predlagamo, da se med dokazila o izpolnjevanju merila »ali ima medij vzpostavljen samoregulacijski ukrep za zagotavljanje profesionalnih in etičnih standardov novinarskega dela (npr. interni etični kodeks, ombudsman oziroma varuh pravic bralcev, poslušalcev ali gledalcev)« doda tudi pripoznavanje in spoštovanje Kodeksa novinarjev Slovenije s strani izdajatelja. Ta kodeks je podlaga za interne etične kodekse in ga sprejema najširša novinarska skupnost na demokratičen in transparenten način. Številni mediji podpis izjave o spoštovanju Kodeksa novinarjev Slovenije prilagajo tudi k pogodbam o zaposlitvi.

Kot je ministrstvo seznanjeno, smo na Društvu novinarjev Slovenije v procesu izvedbe iniciative za širitev Novinarskega častnega razsodišča tudi z izdajatelji medijev. Izdajatelji bi zahtevo po vzpostavljenih samoregulacijskih ukrepih v kratkem lahko dokazovali tudi s članstvom/pristopom v Novinarsko častno razsodišče. Glede na to, da se bo uredba uporabljala več let, predlagamo, da bi bila ta možnost zapisana tudi v besedilo uredbe.

V tem členu predlagamo tudi, da pri zapisu minimalnih standardov novinarskega dela ministrstvo uporabi besedilo Kodeksa novinarjev Slovenije, ki strokovno in terminološko pravilno opredeljuje etične zahteve, ki jih navaja tudi uredba. Objavljene informacije denimo niso le napisane (lahko so podane kot avdio, video …), določbe glede virov (ne izvora), anonimnosti, nezamolčanja bistvenih informacij za določeno temo (namesto denimo navedbe »vseh udeležencev«) …, če naštejemo le nekatere.

Glede merila o spoštovanju načel novinarske in uredniške avtonomije v 15. členu uredbe opozarjamo, da so navedena načela več ali manj nemerljiva.

Pri 16. členu opozarjamo, da zakon o medijih ne pozna termina moderiranje, navaja pravila komentiranja, zato predlagamo uporabo tega izraza. Poleg tega nekateri mediji komentiranja sploh ne omogočajo ali pa ga omogočajo selektivno. Ali je to lahko razumljeno kot izpolnjevanje tega merila? Če ja, potem je treba to dodati.

K 17. členu (prednostno merilo 4: spoštovanje zakonskih zahtev v zvezi s plačilom za delo, delovnim časom, počitki, opravljanjem dela na podlagi pogodb civilnega prava kljub obstoju elementov delovnega razmerja ali v zvezi z zaposlovanjem na črno) in 18. členu (prednostno merilo 5: ohranjanje novinarskih delovnih mest za nedoločen čas) uredbe predlagamo dopolnitev, da se ti merili lahko presojata tudi v sklenjeni kolektivni pogodbi med izdajateljem in zaposlenimi.

Kolektivna pogodba, ki ureja pogoje dela in ostala temeljna razmerja med zaposlenimi in delodajalci, bi morala biti zlati standard vseh izdajateljev, ki želijo pristopati v sistem državnih pomoči. Država bi morala državne pomoči pogojevati s zagotavljanjem najvišjih standardov socialnega dialoga in zaščite pravic zaposlenih, ki jih nudijo kolektivne pogodbe. Glede na to, da je neodvisno novinarstvo v javnem interesu, bi morala država z instrumenti, ki jih ima, spodbujati urejenost delovnih razmerij, finančno varnost in stabilnost zaposlenih v medijski dejavnosti. Ustrezni delovni pogoji in finančna stabilnost sta predpogoj za profesionalno in etično novinarstvo.

V 18. členu (prednostno merilo 5: ohranjanje novinarskih delovnih mest za nedoločen čas) opozarjamo, da se mora število zaposlenih novinarjev preverjati v odnosu na neko časovno komponento. Najbrž tudi ne gre za absolutno število, ampak neko razmerje števila in velikosti medija, njegovih prihodkov … Merilo ohranjanja razumemo kot stalnost – stabilnost, kar je dodaten argument, da ga je treba preverjati v nekem časovnem intervalu.

Že pri komentarju na 18. člen v povezavi z 8. členom uredbe smo navedli, da je definicija novinarskih delovnih mest pomanjkljiva. Poleg tega nas zanima, kako bo komisija preverjala izpolnjevanje tega merila. Upamo, da se ne bo zadovoljila z izjavo izdajatelja.

Kot smo zapisali že uvodoma, nas zanima, kako bo ministrstvo preverjalo oziroma merilo izpolnjevanje merila 10 iz 23. člena uredbe, da je več kot polovica objavljenih programskih vsebin izvirna produkcija uredništva medija. Gre za pomemben kriterij, ki je nedvomno tako v interesu profesionalnega novinarstva kot javnosti. Trenutno na nacionalni ravni ne poznamo mehanizma oziroma orodja, ki bi meril izvirnost produkcije medijskih vsebin, po kriterijih (»Med izvirno lastno produkcijo ne sodijo agregirane vsebine (zbrane iz drugih medijev), objave vsebin tiskovnih agencij (v izvirni obliki ali z minimalnimi redakcijskimi popravki), vsebina, ki si jo medij deli z drugimi povezanimi mediji, ali vsebina, ki jo je v celoti ustvarila umetna inteligenca.«), ki so navedeni v drugem odstavku tega člena. Če bo dokazovanje izpolnjevanje tega merila preloženo na medije same, gre lahko za veliko finančno, organizacijsko in administrativno breme. Če tega merila nihče ne bo empirično preverjal, pa cilj, zaradi katerega je bilo merilo sploh zapisano v zakon, ne bo izpolnjen. V tem delu pričakujemo, da bo ministrstvo samo razvilo in financiralo mehanizem/orodje za merjenje izvirnosti.

V DNS ponovno poudarjamo tudi, da je slovenski medijski trg izredno majhen, zato predlagamo, da se k večletnim strukturnim shemam pomoči pripusti tudi manjše medije, ki kljub temu, da v uredništvu nimajo treh zaposlenih, lahko pomembno prispevajo k vsebinski pluralnosti. To še posebej velja za izdajatelje, ki so nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju medijev, ki jim je ministrstvo že s statusom priznalo delovanje v interesu javnosti. Poleg tega nepridobitni tiskani in digitalni mediji niso upravičeni do statusa posebnega pomena, zato predlagamo, da se kriterij treh zaposlenih za medije iz 25. oziroma 27. člena uredbe, katerih izdajatelji so nevladne organizacije s statusom javnega interesa na področju medijev, dopolni sledeče:

• imajo v uredništvu zaposlenih ali samozaposlenih najmanj toliko oseb, da njihov skupni delovni čas ustreza vsaj petim zaposlenim za polni delovni čas;

• imajo v uredništvu zaposlenih ali samozaposlenih najmanj toliko oseb, da njihov skupni delovni čas ustreza vsaj trem zaposlenim za polni delovni čas.