Vasileios Mezaris, lažne novice in platforma InVID: Ko je umetna inteligenca problem in rešitev

Orel iz materinega naročja iztrga dojenčka in ga v svojih krempljih odnese na drugo stran mavrice. Ameriški voditelj Donald Trump varnostniku z glave hudomušno sname klobuk in ga zlovešče položi na tla. Čeprav se zdi prvi scenarij povsem nemogoč, drugi pa že nekoliko manj lažniv, jima je skupno eno ‒ oba sta neresnična.

Kolikokrat podvomite o resničnosti posnetka ali fotografije, ki zaokroži po spletu, z malo nepazljivosti pa zaide tudi med novinarske vsebine? O pasteh lažnih spletnih vsebin, pa tudi o orodjih, s katerimi lahko njihovo širjenje vsaj nekoliko zamejimo, veliko ve Grk Vasileios Mezaris, vodja raziskovalne skupine, ki je zasnovala platformo The InVID, s katero lahko preverimo resničnost videoposnetkov in drugih spletnih vsebin.

Mezaris s svojimi kolegi preučuje vpliv umetne inteligence na multimedijo, zlasti na sliko in video, pa tudi na novice in podatkovne analize, pri čemer sodelujejo z različnimi svetovnimi mediji, med drugim z nemškim Deutsche Welle in francosko agencijo AFP. Nekoč so videoposnetki, ki so kasneje dosegli širšo publiko, nastajali pod rokami novinarjev, snemalcev in drugih strokovnjakov, ki smo jim lahko zaupali, da je to, kar so nam predali, v celoti resnično. »Danes novinar na kraju kakega prelomnega dogodka pogosto ni prisoten, po spletu pa hitro zaokroži video istega dogodka, ki ga objavi kak uporabnik družbenih omrežij,« o sodobnem ažurnem širjenju informacij pravi Mezaris in poudarja, da se tu pogosto zalomi.

Številne ustvarjalne in zavajajoče glave takšne vsebine pred objavo namreč dodobra predelajo in jim dodajo dimenzijo, ki je sicer pogosto duhovita, včasih nestrpna in žaljiva, na koncu pa nujno tudi popolnoma lažniva. »Dobro je, da informacije na družbenih omrežjih hitro krožijo, a jim ne gre popolnoma zaupati. Ne moremo biti prepričani, da je tisti, ki je vsebino posnel, iskren,« pravi raziskovalec, ki je odgovor na obravnavano problematiko našel v izvoru težave – umetni inteligenci.

Nekoč so videoposnetki, ki so kasneje dosegli širšo publiko, nastajali pod rokami novinarjev, snemalcev in drugih strokovnjakov, ki smo jim lahko zaupali, da je to, kar so nam predali, v celoti resnično. Danes temu ni tako.

Še en dokaz za to, da riba zares smrdi pri glavi. Zaustavitev širjenja laži lahko uspešno in relativno hitro zaustavi umetna inteligenca, ki v povezavi s svetovnim spletom omogoča, da se lažniva novica poveže s tisto, ki jo negira. »Želeli smo vzpostaviti platformo in orodja, s pomočjo katerih bi lahko uporabniki interneta, še posebej novinarji, preverjali, v kolikšni meri so informacije, fotografije in posnetki, ki jih dobijo od drugih, resnični,« o motivaciji za vzpostavitev programa pripoveduje raziskovalec.

Je treba ob platformi uporabljati tudi lastne možgane?

Platforma je prosto dostopna, Mezaris pa svetuje, da si jo na osebne računalnike, tablice in telefone potencialni uporabniki namestijo s pomočjo brskalnika Google Chrome, ki omogoča enostavno namestitev. Platformo, ki so jo začeli vzpostavljati leta 2016, dokončana pa bo konec letošnjega leta, trenutno aktivno uporabljajo v sto državah, konec evropskega financiranja – vzpostavili so jo namreč na podlagi sredstev Evropske unije – pa zanjo po mnenju strokovnjaka ne pomeni konca. »Prepričan sem, da bodo po tem, ko mi z vzpostavitvijo zaključimo, platformo nadgrajevali v sklopu kakega drugega projekta,« Mezaris odgovarja na naše pomisleke glede evropskih projektov, ki po koncu financiranja pogosto popolnoma zamrejo.

Seveda pa kljub temu, da lahko namesto nas do določene mere vsebine preverja platforma InVID (v katero preko spletne povezave vnesemo videoposnetke, datoteke in fotografije, ki se nam zdijo dvomljive), pri obdelavi tovrstnih vsebin ne smemo izklopiti lastnega razuma. Mezaris priznava, da so vzpostavljena orodja sicer zanesljiva, a ne stoodstotno. »Že približan, poglobljen pogled na določeno fotografijo nam lahko na primer pove, da nekaj ni prav. Zgodi se tudi, da program pri isti fotografiji tega ne zazna v tolikšni meri, kot bi bilo treba,« pravi in opozarja, da sta človeško oko in razum še vedno aktualna »pripomočka« pri reševanju tovrstnih dilem.

Seveda pa kljub temu, da lahko namesto nas do določene mere vsebine preverja platforma InVID, pri obdelavi tovrstnih vsebin ne smemo izklopiti lastnega razuma.

Od dozdajšnjih projektov, ki so se ukvarjali z vzpostavljanjem podobnih platform (navadno podobne aplikacije zaznajo le osnovne tehnike manipulacije s slikami, in sicer kloniranje ali premikanje delov slike), je projekt precej bolj dodelan. Platforma svoje delovanje povezuje tudi z uporabniki družbenih omrežij, kjer se lažne novice širijo kot seneni nahod v maju.  Ne samo, da na podlagi različne strukture slikovnih točk prepozna lažne dele vsebin, pač pa na družbenih omrežjih poišče uporabnike, ki prav tako dvomijo o določeni vsebini, in s tem namigne, kako nadaljevati z raziskovanjem.