Zahtevamo umik paketa medijskih zakonov

Društvo novinarjev Slovenije je včeraj oddalo pripombe na paket medijskih zakonov. Glede na to, da je bil rok za oddajo komentarjev na portalu e-demokracija popravljen šele pozno popoldan, v društvu nismo želeli tvegati, da naše kritike škandaloznih rešitev, ki so bile predlagane, ne bi bile slišane in upoštevane iz procesnih razlogov.

Podrobnejšo analizo predlogov podajamo v pripetih dokumentih, generalno pa društvo novinarjev zahteva umik vseh teh zakonov in pripravo novih rešitev na podlagi široke javne razprave in pripravljenih analiz stanja. V odsotnosti strateških dokumentov, ki bi vsaj srednjeročno definirali slovensko medijsko politiko, mora ministrstvo zakonodajo oblikovati na podlagi študij in analiz ter v dialogu z vsemi deležniki na medijskem trgu. Jasno morajo biti ovrednotene tudi vse posledice predlaganih rešitev. Tako pomembnih zakonov, ki bistveno posegajo na medijski trg, ministrstvo ne more oblikovati na pamet, na primer na podlagi anekdotičnih izkušenj posameznikov z določenimi mediji ali splošnega vtisa vladajoče stranke, da so mediji pristranski in da je na javnem mediju preveč dobro plačanih novinarjev. Posegi v medije na podlagi takšnih izhodišč vodijo v strokovno neutemeljene in škodljive rešitve. Pustimo ob strani, da so v predlogih zakonov rešitve, ki so po našem mnenju tudi ustavno sporne.

V predlaganem paketu se država odpoveduje financiranju javnega interesa v medijih in ga prelaga neposredno na državljane. Ali prek RTV-prispevka ali prek posebne dajatve operaterjev, ki jo bodo ti skoraj gotovo preložili na državljane. Predlagani odvzem trinajstih milijonov evrov RTV Slovenija za financiranje Slovenske tiskovne agencije in javnega interesa po zakonu o medijih bi pomenil popolno finančno destabilizacijo javnega medija in izgubo nekaj sto delovnih mest. Prelagatelj izpad dohodkov opravičuje s povečanjem oglaševanja na javnem mediju, kar je nerealno, vodilo pa bi tudi v še večjo obremenitev programa z oglasi.  Predlog novele zakona o STA z različnimi določbami uvaja politično podrejanje našega drugega javnega medija.

Če povzamemo ugotovitve analize predlaganih sprememb zakona o medijih, ugotavljamo, da ministrstvo opušča regulacijo vseh anomalij, ki so se v preteklih desetletjih pojavile na  slovenskem medijskem trgu, kot so občinski mediji, mediji v solastništvu političnih strank, slabo vodeni podatki v razvidu medijev, ki vodijo v netransparentnost lastništva, razrast nestrpnosti in dezinformacij, neučinkovito omejevanje medijske koncentracije, zastarel koncept subvencioniranja medijev, ki ne naslavlja več pravih deficitov v produkciji medijskih vsebin.

Ostalo je nekaj dobrih rešitev iz prvotnega besedila novele, kot so tehnološko nevtralna definicija medija, popravek, tematski programi, status nepridobitnega medija …, žal pa je večina novih posegov v besedilo škodljivih in strokovno neutemeljenih. Posebej v oči bode, da je predlagatelj izločil vse spodbude za preiskovalno novinarstvo, izobraževanje novinarjev, ohranjanje delovnih mest, podporo novinarski etiki in samoregulaciji, ob tem, da so iz predloga izpadli tudi kriteriji in izhodišča, na podlagi katerih naj bi bil pripravljen javni razpis. Oblikovanje izhodišč in kriterijev za podeljevanje sredstev iz obeh medijskih skladov je tako prepuščeno diskrecijski pravici vsakega ministra, kar odpira prostor za zlorabe in prikrojevanje razpisov.

Enako kritični smo do vzpostavitve novega sklada za financiranje slovenske televizijske produkcije. Čeprav je na prvi pogled videti pohvalno, da ministrstvo povečuje sredstva za slovensko medijsko produkcijo, se sprašujemo, zakaj se še povečuje razkorak med financiranjem tiskanih medijev in spletnih portalov ter ostalih medijev v škodo prvih.  Vsiljuje se vtis, da predlagatelj vzpostavlja sklad, ki bo pisan na kožo specifičnim medijem, ki so blizu vladajoči stranki.

Naslednje veliko poglavje, do katerega smo kritični, je omejevanje koncentracije lastništva medijev. Predlog medijsko panogo izenačuje z vsemi preostalimi panogami in ne upošteva posebne vloge medijev pri zagotavljanju ustavno določene pravice državljanov do obveščenosti. Celoten postopek presoje po novem vodi Javna agencija za varstvo konkurence (AVK), kar sicer ni sporno, so pa zato toliko bolj sporni pragovi, pri katerih je treba koncentracijo priglasiti. Ti so izenačeni z drugimi panogami, kar dejansko pomeni, da večine prevzemov ali združevanj medijev ne bo več treba priglasiti. Iz vsega navedenega izhaja, da ministrstvu omejevanje koncentracije in zagotavljanje medijske pluralnosti sploh ni v interesu.

Več o odzivih Društva novinarjev Slovenije na posamezne zakone pa v priloženih dokumentih.