Zakaj Nick Davies?

Bila je sreda, 8. julij 2009. Bil je dan, ko se je začelo pisati o padcu medijskega mogotca Ruperta Murdocha.

»Murdochovi časopisi plačali milijon funtov, da so utihnili žrtve prisluškovanja« je bil naslov, s katerim je Nick Davies, eden izmed najpomembnejših preiskovalnih novinarjev v Veliki Britaniji, začel razpletati medijski škandal stoletja.

Sprva je kazalo, da gre za majhno zgodbo izza kraljevih zidov. Britanski princ William je konec oktobra 2005 obiskal očetovega osebnega zdravnika. O njegovi poškodovani tetivi in okrevanju se je takrat razpisal tabloid News of the World.

Britanska kraljeva družina navedb tabloida ni komentirala, posumila pa je, da je novica pricurljala na dan iz kakšnega prisluškovanega mobilnega telefona osebja v uradni rezidenci valižanskega princa. Londonska metropolitanska policija je dobila nalogo, da najde krivca. Čez dobro leto dni so pri pregledovanju telefonskih izpiskov osebja iz Buckinghamske palače naleteli na novinarja omenjenega tabloida Clivea Goodmana. Leta 2007 je skupaj z zasebnim detektivom Glennom Mulcairem pristal v zaporu in majhen kraljevsko obarvan prisluškovalni incident je bil utišan. Ampak to ni ustavilo Daviesa, Guardianovega novinarja, ki je z razkritjem nezakonitih vdorov v zasebnost močno zamajal položaj in ugled Murdochovega medijskega imperija.

Nenehna bitka z močjo

V prvem članku o prisluškovanju je Davies s prstom pokazal na nekdanjega urednika News of the World Andyja Coulsona, ki pa se je izmuznil črnemu oblaku, ki je za trenutek prekril tabloid, in si s svojo »nevednostjo« pridobil novo službo pri vodji konservativcev Davidu Cameronu. Čeprav so si mnogi prizadevali zbrisati zgodbo, je Daviesu s pomočjo odvetnikov žrtev prisluškovanja uspelo v naslednjih nekaj letih objaviti niz poročil, ki so kazala na to, kako razširjeno je prisluškovanje – primer iz leta 2005 ni bil osamljen.

V svojem boju se je britanski novinar moral ukvarjati z lažmi mednarodnih medijev in policije. Tekmeci so združili moči, da ga bi uničili. Celo britanske politične stranke so se povezale in stopile na stran kriminalcev. Osamljenemu Daviesu se je septembra 2010 pridružil New York Times, ki je objavil članek z izjavami bivših reporterjev zloglasnega tabloida o razširjeni praksi vdorov v zasebnost, s tem potrdil zgodbe o prisluškovanju.

Kljub razkrivanju zgodb, dokazov in izjav je bila širša javnost prepričana, da se je prisluškovanje ne dotika. Da je to del sveta slavnih, bogatih, politikov in kraljevih pripadnikov – skratka, vplivnih ljudi, ki ne potrebujejo dodatne pomoči v boju s tabloidi.

Prisluškujejo vsem, ne le zvezdnikom

»Ko sem pisal zgodbo o Milly Dowler, sem rekel uredniku, da je to najmočnejša zgodba do zdaj. Ampak nisem mogel predvideti dimenzij čustvenih reakcij, ki jih je zgodba prinesla,« je v enem izmed intervjujev povedal Davies.

Zgodba o nezakonitih vdorih v zasebnost mogoče še do danes ne bi bila razkrinkana, če ne bi Davies leta 2011 prišel na sled, ki je pretresla britansko in mednarodno javnost ter globoko okrnila ugled novinarstva.

Milly Dowler je bila 13-letna deklica, ki so jo nekaj časa pogrešali in na koncu našli mrtvo, novinarji tabloida News of The World pa so vdrli v Millyjin telefon in poslušali njena glasovna sporočila.

To je bil medijski škandal, ki ga svet ni mogel spregledati. Informacije so začeli razkrivati tudi drugi časopisi. Telegraph je, denimo, objavil informacije o vdorih v zasebnost družin, ki so preživele teroristične napade v Londonu in tako podprl zgodbe o razsežnosti prisluškovanja.

Po razkritju škandala je medijski mogotec Murdoch zaprl tabloid News of the World, saj naj bi postal preveč »strupen«, da bi lahko preživel. Policisti so se opravičili, da se preiskovanja niso lotili prej. Kariere številnih novinarjev in politikov so bile s tem končane.