Zaščita žvižgačev nujna – vsaka druga rešitev je korak nazaj

Javno pismo Društva novinarjev Slovenije in Transparency International Slovenia

Evropska komisija je po več odmevnih primerih v letu 2018 pripravila predlog direktive o zaščiti žvižgačev, ki bo na evropski ravni zagotovila prepotrebno minimalno zaščito žvižgačev pred povračilnimi ukrepi, ko ti poročajo o kršitvah evropske zakonodaje in drugih spornih ravnanjih. Direktiva je trenutno v usklajevanju znotraj treh evropskih institucij, ki želijo najti kompromis še pred evropskimi volitvami. Konec januarja je Evropski svet sprejel splošni pristop oziroma stališče do nekaterih odprtih vprašanj, v katerem ni podprl stališča Evropskega parlamenta o kanalih poročanja, kar v Društvu novinarjev Slovenije in Transparency International Slovenia ocenjujemo kot korak v napačno smer. Zaščita tistih, ki se v imenu javnega interesa odločijo spregovoriti o kršitvah in spornih praksah tako v javnih institucijah kot zasebnih podjetjih, in s tem razkrivajo korupcijo, rešujejo življenja, okolje, opozarjajo na odtekanje javnega denarja … predvsem na njihovih delovnih mestih, je ključna za delovanje demokracije ter za učinkovitejše preprečevanje in odkrivanje korupcije. V obeh organizacijah se skupaj s številnimi evropskimi kolegi zavzemamo za maksimalno zaščito žvižgačev, tudi ko se ti obrnejo neposredno na novinarje, kar se je zgodilo v vseh pomembnih razkritjih zadnjega časa, kot sta na primer Luxleaks ali Panama Papers.

Stališče Evropskega sveta je, da je žvižgač upravičen do zaščite le, če najprej izkoristi vse notranje kanale in mehanizme poročanja. Obračanje direktno na medije naj bi bilo po predlogu Evropskega sveta dovoljeno le v treh primerih:

– če po oddaji prijave znotraj podjetja ali za to pristojni instituciji (na primer KPK) v določenem časovnem okviru ni prišlo do odziva;

– če je le »malo verjetno, da bo kršitev učinkovito obravnavana« in če »kršitev lahko predstavlja grozečo ali že izraženo nevarnost javnemu interesu«;

– če obstaja »veliko tveganje povračilnih ukrepov« ali lahko pride do uničenja dokazov, ker je pristojna institucija povezana s kršiteljem.

Prepričani smo, da mora direktiva prijavitelju zagotavljati potrebno prožnost, da sam izbere najustreznejši kanal glede na posamezne okoliščine primera. Poleg tega naj omogoča zaščito v primeru javnega razkritja, pri čemer se upoštevajo demokratična načela, kot sta preglednost in odgovornost, ter temeljne pravice, kot sta svoboda izražanja in medijska svoboda. Takšno rešitev že poznajo nekatere evropske države, zato je nesmiselno, da bi direktiva sprejela nižje standarde od že uveljavljenih. In čeprav podpiramo vzpodbujanje notranjega poročanja in poročanja pristojnim institucijam ter vzpostavitev varnih kanalov zanj, opozarjamo, da se morajo žvižgači počutiti varno, tudi ko kot novinarski viri govorijo z mediji. To je v nespornem javnem interesu. Vsaka druga rešitev bi bila korak nazaj.

Glede na to, da Ministrstvo za pravosodje in slovenska vlada javnosti še nista razkrila, za kakšno zaščito žvižgačev se zavzemata, ju s tem pismom javno pozivamo, da to storita. V Društvu novinarjev Slovenije in Transparency International Slovenia smo prepričani, da je treba odstraniti striktno hierarhijo med kanali, žvižgačem prepustiti odločitev, ali bodo poročali znotraj podjetja ali pristojni instituciji, in zmanjšati ovire za javno poročanje. Takšno stališče pričakujemo tudi od naše vlade.

Obenem zakonodajalca pozivamo k čimprejšnji pripravi in sprejemu samostojnega zakona, s katerim bi se celovito in učinkovito uredilo področje zaščite žvižgačev.