Zbogom, časopisi?

Tisk se ne srečuje  več zgolj z večnim bojem proti hlastanju političnih in kapitalskih centrov po uredniški avtonomiji, temveč postajajo za preživetje časopisov ključna vprašanja o novem poslovnem modelu, o novih platformah, kanalih, preko katerih lahko pridejo do svojih občinstev.

“Časopisi niso mrtvi, živi so bolj kot kadar koli.” Tako je v Kijevu na rednem kongresu Svetovnega združenja časnikov (World Association of Newspapers – WAN-IFRA), ki je bilo v začetku septembra 2012, vzkliknil znani, tudi provokativni medijski svetovalec Mario Garcia, ko je govoril o novih komunikacijskih možnostih, danih s produkti tehnoloških revolucij. Jasno, v poplavi prerokb o časopisih kot dinozavrih nove dobe bi lahko marsikdo pomislil, da gre motivacijski govor druščini, ki pred sobo za intenzivno nego upajoče čaka dobre vesti o “hudo bolnem pacientu”. Kajti slabih novic za tiskane medije v zadnjih letih ne (z)manjka, vrstijo se dogodki, ki so bili še pred desetletjem nepredstavljivi. Tako so pred leti prvič v zgodovini stavkali zaposleni v prestižnem Le Mondu, izguba pariške založniške skupine pa se je tedaj povečala na več 100 milijonov evrov. New York Times je bil kot jamstvo za 225 milijonov dolarjev posojil prisiljen zastaviti stolpnico na Manhattnu, del denarja si je zaradi nelikvidnosti moral sposoditi od spornega mehiškega tajkuna Carlosa Slima. V ameriški medijski industriji je 2010 službo izgubilo 35 tisoč ljudi, spirala krize je v propad ali na rob obstanka pahnila številne še nedolgo nazaj cvetoče ameriške časopise. Obenem resnim, plačljivim tiskanim medijem še naprej padajo naklade in število bralcev, kar v primeru resnih splošnoinformativnih dnevnikov v Sloveniji vseskozi razgalja nacionalna raziskava branosti in podatki o revdiranih nakladah. Tisk se zdaj nikakor ne srečuje primarno več zgolj z večnim bojem proti hlastanju političnih in kapitalskih centrov po uredniški avtonomiji. Borba za svobodo medijev je nekaj, kar mora konstantno teči, ker ta civilizacijska pridobitev nikakor ni samoumevna in večna. A odpirajo se nove “fronte”.

Zdaj postajajo za preživetje časopisov ključna vprašanja o novem poslovnem modelu, o novih platformah, kanalih, preko katerih lahko pridejo do svojih občinstev. Zato si medijske uprave, uredniki in novinarji po vsem svetu zastavljajo vprašanje, kako uporabiti tablične računalnike, pametne telefone in druge tehnološke izume kot pot do bralcev, ki ne prisegajo več le na papir, potem ko je postal internet vseobsegajoč del našega vsakdana. Drži, tiskani mediji so nepripravljeni dočakali internetno (r)evolucijo, razmah elektronskih medijev, svetovnega spleta, kabelskih programov, informacij, posredovanih prek novih komunikacijskih kanalov, ter oblik državljanskega novinarstva, ki je zasedlo blog postaje. Bombardiranje ljudi z informacijami z “vseh linij” komunikacijskih kanalov je vedno bolj udarno. Na eni strani je to uničilo monopol informiranja nekaterih medijev, na drugi pa je ljudem omogočilo najširši dostop do zelo široke palete informacij o istem dogodku, pojavu, osebi, fenomenu. Vzpon brezplačnikov je pokazal, da so ljudje zaradi drugih virov informacij pripravljeni v tiskani obliki prebirati tudi manj poglobljene, bolj instantne zgodbe o svetu okoli njih, obenem pa je v njihove denarnice treščila še kriza. Poleg bralcev je tisk začeli izgubljati tudi tekmo za oglaševalski kolač, kar je novinar Jeff Jarvis lucidno ujel v ugotovitev: “Mediji so vse bolj odvisni od oglaševalcev, oglaševalci pa vse manj od medijev.” Slika je daleč od svetle, optimistične, ampak sposodimo si Marka Twaina in povejmo, da so “novice o naši smrti hudo pretirane”. Časopisi morajo hitro odkriti poslovni model, prilagojen novim razmeram, rešitev pa kajpak ni, da uprave časopisov kar same natikajo mrtvaške zastave na pročelja svojih uredništev, krčijo stroške in “umetno” nabijajo dobičke, saj s tem usodno zarezujejo v novinarsko kvaliteto, onemogočajo preiskovalno novinarstvo kot njegovo “kraljevsko disciplino”.

A ob vseh dimenzijah krize, ki je doletela tiskane medije, lahko rečemo, da bi bila vsakršna privoščljivost medijskih hiš brez tiskanih edicij ali pa celo kakšnih družbenih skupin skrajno kratkovidna in deplasirana. Časopisi ostajajo prvi obrambni zid demokracije, odprte javne sfere in nadzora oblasti in elit. Izjemen pomen resnega kakovostnega časopisja, ki ga ljudje prelahko pozabljajo, zaokrožuje podatek, da ustvari do 80 odstotkov izvirnih medijskih zgodb. A kar smo lahko v pogovorih s kolegi iz vsega sveta znova diagnosticirali kot največji problem slovenske medijske krajine, je ravno odsotnost strateških lastnikov, ki se zavedajo vitalnih družbenih funkcij medijev, obenem pa v razvojno izjemno občutljivem obdobju omogočajo prilagoditve poslovnih modelov in investicije. In ki novinarjev ne dojemajo kot podanikov v “fast news” obratih, ki jih Guardianov novinar Nick Davies imenuje “tovarne reciklažnega novinarstva.” Obenem pa imajo novinarji ogromno odgovornost, da se uprejo “murdochizaciji” medijskega sveta in uničujočim mefistovskim pogodbam s politiko ali kapitalom. Afere, kakršna je bila tista pri News of the World iz Murdochovega imperija, so smrtonosne. Novinarstvo (ob)stoji ali pade na verodostojnosti in zaupanju občinstev. V končni fazi je dovolj tudi samopomilovanja, značilnega za tisk: ta je z internetom, Twitterjem, Facebookom, tablicami dobil le nove vrhunske kanale in pripomočke, da lahko še bolje vbrizgava kri v informacijsko-interpretacijsko ožilje družbe. A končno zmago ob tem prinašajo le visoka profesionalnost, spoštovanje etičnih zavez in intelektualna potenca, ki omogoča razumevanje divjega in zahtevnega sveta okoli nas. Kajti menimo, da bo slej ko prej postalo jasno, da je informacijska poplava lahko tudi kaos. Da ljudje torej potrebujejo medije, ki jim bodo z najvišjo mero profesionalnosti, resnosti, verodostojnosti, tehtnosti, analitičnosti in celovitosti selekcionirali vse možne informacije, jih interpretirali in sestavili v mozaik, na podlagi katerega bo lahko vsakdo sam sodil, kaj je res in kaj ne. Takšne zgodbe bodo ljudje pripravljeni tudi plačati. Odstiranje ozadij in interpretiranje zahtevnega sveta v času informacijskih vojn je edini dolgoročno vzdržni razvojno-preživetveni model. In le tako se ne uniči temeljno “zavezništvo” mediji-javnost. Le tako ljudje ne izgubljajo zaupanja v medije in jim verjamejo. In so za kakovost vsebin pripravljeni tudi plačati. Elektronska, internetna, blogerska ponudba ne bo nadomestilo, ampak dopolnilo klasični. Tudi ta sfera prinaša napredek, a velja opomniti, da denimo Twitter ne more postati alibi za novinarje pri iskanju zgodb in virov, predvsem pa ga je treba uporabljati odgovorno, saj ga nekateri drugi akterji uporabljajo in zlorabljajo za čisto druge cilje, ki nimajo nobene zveze z razpravo, informiranjem ali podobnim.

Še nekaj: nikoli ni bilo bolj sporočilno pomenljivo sosledje 1. maja, praznika dela, in 3. maja, svetovnega dneva svobode medijev, kot je v tem času vse hujše krize. Vse več novinarjev in medijskih ustvarjalcev v prevladi matrike “finančne konsolidacije, prestrukturiranja in varčevanja” dela v skrajno negotovih, prekernih delovnih odnosih. In to cefranje socialne varnosti v novinarstvu ruši požarni zid poklicne in osebne integritete, obenem pa novinarje nezaščitene potiska na “minsko polje” pritiskov. S prisilno socialno degradacijo se ustvarja nova vrsta “novinarstva s.p.”, ki je bolj ranljiva za zahteve trgovcev z informacijami in diskvalifikacijami. Vanjo v imenu nižanja stroškov medijski šefi “usmerjajo” tudi dobre, profesionalne novinarje in ne le naključnih “izletnikov” v poklic.

Kriza brutalno razgalja to kratkovidnost, razvojno nesposobnost večine medijskih uprav, ki se na krčenje oglaševalskega kolača in globalne trende odzivajo najprej s kratkoročnimi rezanji zaposlenosti in stiskanjem uredniških stroškov, kar niža standarde novinarskega dela in s tem kakovosti vsebin. Ne bežimo pa niti od lastne novinarske odgovornosti. Neusmiljeno je treba v lastnih vrstah opraviti z neprofesionalnostjo, s političnimi, kapitalskimi, PR in drugimi interesi, ki se tihotapijo pod masko javnega interesa. Zato moramo novinarji aktivneje prevzeti vlogo za zaščito poklica in s tem interesov bralcev, poslušalcev, gledalcev. To je naš osnovni posel. Le s tem zavedanjem, z znanjem o novih novinarskih konceptih in novih medijih, ki so velika priložnost, bomo lahko ustavili tudi politična ali kapitalska lomastenja po časopisih, portalih, tevepostajah, ki so se že pokazala kot tragični simptom tranzicije. Thomas Jefferson je že v 18. stoletju doumel, da družba lahko preživi brez vlade, brez svobodnih medijev pa ne. Ker tam se začne somrak demokracije. Namreč brez visoko profesionalnega tiska je zasajena prva lopata za pogreb javnosti in javne razprave.

Besedilo je v sklopu prve konference slovenskih novinarjev iz sveta in Slovenije pripravil predsednik Društva novinarjev Slovenije Matija Stepišnik.