Postani naš član 
Podari del dohodnine 
Prijavi napad Društvo in sindikat novinarjev podpirata palestinske novinarje
V novinarstvu velja staro pravilo, da ko novinar postane zgodba, se novinarstvo konča. V primeru kolegov in prijateljev v Gazi niti slučajno ni tako. Nihče nikoli in nikdar v tem poklicu ni tvegal več, ni trpel bolj in svojega dela ni opravljal bolje. Prijatelji, kolegi, preživite. Hvala vam v imenu vseh!
– Boštjan Videmšek
- Alaa Al-Hams
- Angam Ahmad Edwan
- Nafez Abdel Jawad
- Mohammed Atallah
- Iyad El-Ruwagh
- Yazan al-Zuweidi
- Mohamed Jamal Sobhi Al-Thalathini
- Ahmed Bdeir
- Hamza Al Dahdouh
- Mustafa Thuraya
- Akram ElShafie
- Jabr Abu Hadrous
- Ahmed Khaireddine
- Mohamad Al-Iff
- Mohamed Azzaytouniyah
- Ahmad Jamal Al Madhoun
- Mohamed Naser Abu Huwaidi
- Mohamed Khalifeh
- Adel Zorob
- Abdallah Alwan
- Assem Kamal Moussa
- Haneen Kashtan
- Samer Abu Daqqa
- Duaa Jabbour
- Ola Atallah
- Hassan Farajallah
- Shaima El-Gazzar
- Abdullah Darwish
- Montaser Al-Sawaf
- Adham Hassouna
- Mostafa Bakeer
- Mohamed Mouin Ayyash
- Assem Al-Barsh
- Mohamed Nabil Al-Zaq
- Jamal Mohamed Haniyeh
- Farah Omar
- Rabih Al Maamari
- Ayat Khadoura
- Bilal Jadallah
- Abdelhalim Awad
- Sari Mansour
- Hassouneh Salim
- Mostafa El Sawaf
- Amro Salah Abu Hayah
- Mossab Ashour
- Ahmed Fatima
- Yaacoub Al-Barsh
- Ahmed Al-Qara
- Yahya Abu Manih
- Mohamed Abu Hassira
- Mohamed Al Jaja
- Mohamad Al-Bayyari
- Mohammed Abu Hatab
- Majd Fadl Arandas
- Iyad Matar
- Imad Al-Wahidi
- Majed Kashko
- Nazmi Al-Nadim
- Yasser Abu Namous
- Duaa Sharaf
- Jamal Al-Faqaawi
- Saed Al-Halabi
- Ahmed Abu Mhadi
- Salma Mkhaimer
- Ibrahim Marzouq
- Mohammed Imad Labad
- Roshdi Sarraj
- Roee Idan
- Mohammed Ali
- Khalil Abu Aathra
- Sameeh Al-Nady
- Mohammad Balousha
- Issam Bhar
- Abdulhadi Habib
- Yousef Maher Dawas
- Salam Mema
- Husam Mubarak
- Issam Abdallah
- Ahmed Shehab
- Mohamed Fayez Abu Matar
- Saeed al-Taweel
- Mohammed Sobh
- Hisham Alnwajha
- Assaad Shamlakh
- Yaniv Zohar
- Mohammad Al-Salhi
- Mohammad Jarghoun
- Ibrahim Mohammad Lafi
To so novinarke in novinarji z imeni in priimki, ki so po podatkih Odbora za zaščito novinarjev izgubili življenje v tej nesmiselni vojni. V vojni najprej nastrada resnica. Z vsakim od njih je odšel pomemben glas, ki svetovni javnosti sporoča, kaj se dogaja na terenu. Kaj se dogaja s civilnim prebivalstvom. Z ljudmi. Z imeni in priimki.
To je genocid. Genocid resnice. Genocid novinarstva.
Na mednarodni dan podpore palestinskim novinarjem se z odločno podporo Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije pridružujeta številnim cehovskim organizacijam po svetu in jim posveča minuto molka.
Branko Soban: Mi nismo le številke
Novinarstvo v zadnjem času postaja najbolj nevaren poklic na svetu. Resnica – in z njo novinarji, ki jo prinašajo – so vselej prve žrtve vsake vojne. In avtoritarnih režimov, kjer je v skladu z Orwellovim novorekom samo laž prava resnica in samo vojna pravi mir. Danes je najbolj nevarno biti novinar v Gazi. Ta največji zapor na svetu je izraelska vojska sklenila zravnati z zemljo. Ne glede na žrtve. Cilj v vojnah vedno opravičuje sredstva.
Po podatkih mednarodnega odbora za zaščito novinarjev je samo v Gazi v zadnjih štirih mesecih genocidnega obračunavanja s Palestinci umrlo že več kot sto novinarjev. Po sedem novinarjev na teden. Takšne smrtonosne žetve med novinarji doslej še ni bilo. V nobeni krizi, v nobeni vojni. Med ubitimi novinarji so seveda tudi kolegi iz drugih, večinoma arabskih držav, toda glavnino žrtev vendarle predstavljajo Palestinci. In njihovi svojci. Ahmed Alnauk, novinar iz Gaze in soustanovitelj organizacije We are not Numbers, Mi nismo le številke, ki zdaj živi v Londonu, je v Gazi denimo izgubil 21 članov svoje družine. Toda izraelska vojska novinarje v Gazi in na Zahodnem bregu ne le ubija, ampak jih tudi zapira. V ječah se je tako po izbruhu spopadov znašlo že nekaj deset palestinskih novinarjev.
Tragični seznam žrtev med novinarji je tako rekoč neskončen. Pred dnevi je bila ubita 27-letna novinarka in avtorica podkastov Ajat Hadura. V svojem zadnjem videu je objavila, da je izraelska vojska na Beit Lahijo udarila s prepovedanim belim fosforjem. “Morda je to moj zadnji video,” je dejala na koncu. Imela je prav. Kmalu zatem je umrla v zračnem napadu na njen dom.
Belal Džadalah, ki so ga šteli za nekakšnega očeta palestinskega novinarstva, je bil ubit v avtomobilu. Zadela ga je tankovska granata. Bil je predsednik Gaza Press House, kjer so se učili in kalili mladi palestinski novinarji. Pomagal je tudi tujim novinarjem, dokler so še lahko prihajali v Gazo. Tam so dobili tudi vso potrebno opremo, da bi bili pri svojem poročanju bolj varni. Belal je bil prava legenda palestinskega novinarstva. Več kot dvajset let je skrbno dokumentiral in analiziral izraelsko znašanje in ubijanje palestinskih novinarjev. In prava ironija usode je, da je bil ubit na podoben način, kot so izraelski vojaki maja 2022 na Zahodnem bregu ubili znano novinarko Širin Abu Akleh. Njo je zadel ostrostrelec, Belala je ubil tankovski izstrelek.
Pravi šok je v Gazi konec lanskega leta povzročila smrt uglednega profesorja, pisatelja in tudi novinarja dr. Refata al Arirja, ki je tik pred smrtjo v svet poslal stihe: “Če moram umreti, morate vi živeti, da boste pripovedovali mojo zgodbo…”
Palestinski novinarji so v bistvu edini verodostojni vir novic o krvavi drami, ki jo zdaj preživlja Gaza. Tujih in izraelskih novinarjev tam praktično ni. Če se komu le uspe prebiti tja, je to pod okriljem izraelske vojske, ki prispevke potem tudi pregleda in cenzurira, tako da gre v tem primeru v bistvu zgolj za propagando. Zato izraelske oblasti počnejo vse, da bi ustavile in diskreditirale delo palestinskih kolegov. Tako je denimo izraelska vlada prav te dni fotografa Jusefa Masuda obtožila sodelovanja s Hamasom. V New York Timesu, za katerega je delal, so ostro protestirali pri izraelskem konzulatu v New Yorku, kjer so pred tem celo zahtevali, naj Američani prekličejo novinarsko priznanje, ki ga je prejel za svoje fotografije iz Gaze.
Ob takšnih žalostnih zgodbah mi pogosto pride na misel veliki ruski pisatelj – in nekoč tudi sam vojni dopisnik – Vasilij Grossman, ki je v svojem romanu Življenje in usoda zapisal: “Največja skrivnost vojne in njeno tragično bistvo sta bila v tem, da je imel človek pravico poslati v smrt drugega človeka…”
V zadnjih dvajsetih letih je bilo v svetu ubitih že več kot 2000 novinarjev. Morilci za te zločine v večini primerov nikoli niso bili kaznovani. Za temi pošastnimi številkami se vselej skrivajo imena, obrazi, osebnosti, nadarjenost in predanost poklicu. Ta poklic je eden najbolj žlahtnih na svetu. Predvsem zaradi privrženosti resnici in strasti do svojega poslanstva, ki pa ga oblast le redkokdaj ceni. Še najmanj seveda v avtokratskih režimih in diktaturah, kjer človeško življenje tudi sicer nima nobene cene. Še najmanj življenje pogumnih novinark in novinarjev.
Zato velja odločno podpreti boj palestinskih kolegov za resnico o vojni v Gazi. In kajpak tudi boj kolegov drugod po svetu. Kajti novinarji nismo le številke, kot si ta poklic morda predstavlja politika. Tudi oblasti mora čimprej postati jasno, da brez resnice ni napredka in ne demokracije. In če si že politika zapira oči pred njo, si pravo, pokončno novinarstvo tega ne sme dovoliti. Resnica mora biti vedno nad vsem.
Helena Milinković: Naša dolžnost je, da podpremo palestinske novinarje
Naša cehovska in človeška dolžnost je, da podpremo medijske delavce, kolege in kolegice v Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu, ki v najbolj nevarnih in nemogočih razmerah svetu poročajo o zločinih nad civilnim palestinskim prebivalstvom. S svojim plemenitim in pogumnim delom tvegajo svojo svobodo, življenja in življenja svojih bližnjih. Izraelska vojska in vojna vlada sta že v preteklosti palestinske novinarje obtožile, da so pripadniki militantnih skupin ali teroristi. Nikoli teh obtožb proti nobenemu izmed novinarjev niso dokazale, za zločine nad palestinskim prebivalstvom – še posebej novinarji in zdravstvenimi delavci – ni odgovarjal nihče.
Večina medijskih delavcev v Gazi je tako kot ostali civilisti v neusmiljenem izraelskem bombardiranju od 7. oktobra lani izgubila svoje domove, otroke, bližnje. Namerni uboji novinarjev in drugih medijskih delavcev so po mednarodnem pravu vojni zločin, izraelska vojska z namernimi uboji medijskih delavcev, ki med svojim delom nosijo oznake PRESS, ubija tudi resnico.
Še nikoli do zdaj novinarji v nobenem konfliktu niso zaradi svojega dela plačali take grozljive cene kot novinarji v Gazi in na okupiranih območjih Zahodnega brega.
Novinar Al Džazire Wael al-Dahdouh je v izralelskem bombardiranju izgubil ženo, tri otroke – eden je bil prav tako novinar – in vnuka. Sam je bil dvakrat tarča napada z brezpilotnim letalnikom, v katerem sta bila ubita njegov snemalec in kolega novinar.
Vse uboje, pregone, aretacije in grožnje novinarjem na območju ostro obsojamo. Pozivamo vse vojskujoče se strani, še posebej izraelsko vlado, da prenehajo z napadi na novinarje in civilno prebivalstvo ter jih zaščitijo. Razčlovečenju v izolirani Gazi, kjer varnih kotičkov ni za nikogar, je nepredstavljivo. Izraelska vlada tujim novinarjem ne dovoli vstopa v Gazo, izjema so vodeni ogledi bojišča z izraelsko vojsko. S tem izraelska vojna vlada onemogoča in ovira neodvisno poročanje s terena.
Z vsakim dnem vojne v Gazi umira človečnost, umirajo človekove pravice in dostojanstvo. Lakota in stradanje terjajo nove in nove žrtve, palestinski otroci umirajo že v maternicah – po podatkih zdravstvenih oblasti v Gazi se je število spontanih splavov zaradi izraelskega bombardiranja, razseljevanja in uničene zdravstvene infrastrukture povečalo za 300 odstotkov.
Mednarodna skupnost je Palestince pustila na cedilu. V tem najbolj krvavem in brutalnem konfliktu našega časa se moramo postaviti na stran tistih, ki jim je beseda odvzeta. Palestinski medijski delavci in delavke so kronske priče in zbiralci dokazov najhujšega zločina našega časa – genocida nad palestinskim prebivalstvom v Gazi. Palestinski novinarji in novinarke so zaradi poročanja o zločinih kriminalizirani tudi drugod po svetu. Zato je naša dolžnost, da spregovorimo v njihovem imenu in jih solidarnostno podpremo.
