Priporočila za reformo žaljenskih deliktov

The International Press Institute (IPI), The South East Europe Media Organisation (SEEMO) in Društvo novinarjev Slovenije Ministrstvu za pravosodje, Vladi RS in poslanskim skupinam podajamo priporočila glede reforme področja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, zlasti njihove opredelitve v slovenskem Kazenskem zakoniku.

Naša priporočila temeljijo na primerjavi sledečih mednarodnih standardov glede razžalitev in svobode izražanja. Ta načela med drugimi določajo: Komite OZN za človekove pravice, ki je odgovorna za tolmačenje Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, posebni odposlanci OZN za svobodo izražanja, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi ter Parlamentarna skupščina Sveta Evrope.

Slovenski Kazenski zakonik trenutno obsega pet kaznivih dejanj, ki se tičejo časti in dobrega imena. To so členi 158 (razžalitev), 159 (obrekovanje), 160 (žaljiva obdolžitev), 161 (opravljanje) in 161 (očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja). Za vsa ta kazniva dejanja je predvidena možnost zapora najmanj treh mesecev, v primeru 159. člena celo do dveh let.

Strinjamo se, da se lahko pravico do svobode izražanja omeji zaradi zaščite pravice do časti in dobrega imena. Vendar pa mora biti ta omejitev uravnotežena in sorazmerna. Po našem mnenju zgornja določila ne ustrezajo relevantnim standardom, kot so jih razvila mednarodna sodišča in telesa za človekove pravice.

V mednarodni skupnosti se uveljavlja konsenz proti temu, da bi dejanja proti časti in dobremu imenu urejala kazenska zakonodaja, predvsem zaradi težnje, da kazenski pregon in/ali sankcije povzročajo samocenzuro v medijih na splošno. Podpisane organizacije verjamemo, da je kazenska obravnava dejanj zoper čast in dobro ime nepotrebna, ko lahko posamezniki svoj ugled branijo na civilnih sodiščih ali z drugimi, denimo samoregulativnimi sredstvi. Zato priporočamo (1) odpravo členov 158 – 162.

Če bodo morali kazenski zakoni o dejanjih zoper čast in dobro obstajati še naprej oziroma dokler niso razveljavljeni, pa ponujamo naslednja nujna priporočila:

(2) Možnost zaporne kazni v členih 158 – 162 in členu 166 bi morali odpraviti.

(3) Obseg kazenske odgovornosti za dejanja zoper časti in dobremu imenu bi morali omejiti, zlasti z odpravo 158. in 160. člena.

(4) Odpraviti bi morali 166. člen kazenskega zakonika o odgovornosti urednikov.

(5) V II. odstavku 168. člena bi morali pregon na predlog omejiti le na dejanja proti državnemu, občinskemu ali pokrajinskemu organu.

Glede točke (3), čeprav slovenski kazenski zakonik omogoča obrambo novinarjev in drugih obtožencev dejanj zoper čast in dobro ime, bi bilo vendarle pomembno zagotoviti, da je obseg kazenske odgovornosti čim bolj ozko opredeljen, da bi zmanjšali verjetnost ustrahovalnih učinkov na medije. Dokler kazenska določila obstajajo, bi morali kazensko odgovornost omejiti na zavestno navedbo napačnih dejstev. Člena 158 in 160 nista zapisana v tem duhu.

Glede točke (4), po našem mnenju ni nobene potrebe za ločena kazenska določila za urednike, saj bi morali kazensko odgovornost določiti z upoštevanjem specifičnih okoliščin vsakega primera.

Menimo, da kazenska odgovornost avtorja prispevka popolnoma zadošča in se je tudi v praksi izkazala za učinkovito. Odgovornost odgovornih urednikov je zelo natančno opredeljena že v zakonu o medijih, med drugim skozi zahtevo po objavi odgovora in popravka. Društvo novinarjev Slovenije je že ob spremembi določil zakona o medijih, ki se nanašajo na odgovor in popravek, ugotavljalo, da gre za nedvomno zlorabo ustavnega določila in ustavne pravice do popravka. Pravica do popravka se je namreč razširila v pravico eksluzivnega dostopa do medijskega prostora. Poleg uveljavljanja te pravice lahko prizadeti v primeru, da sta prizadeta njegova čast ali dobro ime, svojo pravico uveljavlja tudi v okviru civilnega prava z odškodninsko tožbo ali uveljavlja civilne sankcije, kot so npr. objava opravičila. Prizadeti se lahko obrne tudi na Novinarsko častno razsodišče, samoregulacijski organ, ki na podlagi Kodeksa novinarjev Slovenije presoja etičnost ravnanja novinarjev in spoštovanje profesionalnih standardov. Zakonodaja in organi samoregulacije prizadetemu nudijo dovolj učinkovitih možnosti za zaščito njegovih pravic, zato menimo, da je bilo 2008 uvedeno novo kaznivo dejanje samo še eden od poskusov discipliniranja odgovornih urednikov in kot takšno potrebno ukinitve.

Glede točke (5), so v 168. členu KZ-1 določeni zakonski pogoji za pregon kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Večina tovrstvih kaznivih dejanj se preganja na zasebno tožbo. V II. odstavku pa je določeno, da se pregon zaradi kaznivih dejanj iz členov 158 do 162 in 166, ki so storjena zoper državne, občinske in pokrajinske organe ter zoper uradno ali zoper vojaško osebo v zvezi z opravljanjem njune službe, začne na predlog oškodovanca, upravičeni tožilec pa je državni tožilec.

Predlagamo, da bi morali tudi nosilci javnih funkcij začeti kazenski postopek z zasebno tožbo, tako kot vsi oškodovanci. Prepričani smo, da bi se s tem zmanjšal obseg tožb, ker bi bili oškodovanci bolj selektivni pri vlaganju tožb, saj bi se morali osebno angažirati in nositi vse stroške postopka, če z zasebno tožbo ne bi uspeli. Posebne določbe o pregonu na predlog naj veljajo samo za državne, občinske in pokrijnske organe kot institucije, ne pa za odgovorne osebe. V vseh primerih, ko naj bi šlo za žaljenske delikte zoper odgovorne osebe, pa bi začel pregon na zasebno tožbo, kot za vse ostale.

Drugi odstavek 168. člena KZ-1 bi se glasil:

“(2) Če so dejanja iz 158. – 162. in 166. člena tega zakonika strojena proti državnemu organu, ali občinskemu ali pokrajinskemu organi, se pregon začne na predlog.”

Zavedamo se tudi, da lahko nesorazmerna odškodnina v civilnih tožbah za zaščito časti in dobrega imena v enaki meri kot kazenske, ali pa še večji, utiša medije. Zato priporočamo:

(6) Uvedbo ukrepov, ki zagotovaljajo sorazmernost višine odškodnin za nedenarno škodo v civilnih tožbah za zaščito časti in dobrega imena, zlasti v obliki fiksnih omejitev za takšne odškodnine.

Izkušnje zavzemanja za svobodo izražanja in tiska so nam pokazale, da sta ti vrsti svobode zelo krhki. Strah pred kazenskim pregonom ter njegovimi osebnimi in profesionalnimi posledicami lahko privede do samocenzure, tudi med tistimi, ki spoštujejo načela novinarske etike, in tudi takrat, ko so zakonske kazni redko izrečene v praksi.

Slovenija si je pridobila ugled in prepoznavnost z močno tradicijo demokracije in svobode izražanja. Tako verjamemo, da obstoj zgoraj omenjenih določil kazenskega zakonika Sloveniji otežuje delo, ko poskuša represivne režime pregovoriti k spremembam. Slovenija bi s približanjem svoje ureditve zaščite časti in dobrega imena mednarodnim načelom, državam po vsem svetu postavila močen in pozitiven zgled.

Hkrati pa bi se Slovenija priključila rastočemu seznamu držav EU, ki so prepoznale potrebo po reformi zakonov za zaščito časti in dobrega imena. Kot smo ugotovili v nedavnem poročilu IPI z naslovom “Out of Balance”, so tovrstna kazniva dejanja odpravili že v petih državah EU: na Cipru, v Estoniji, na Irskem, v Romuniji in Veliki Britaniji. Francija je odpravila možnost zaporne kazni za dejanja zoper čast in dobro ime. Italijanski Senat trenutno obravnava zakonski predlog, ki bi prav tako odpravil možnost zaporne kazni.

Prav tako velja poudariti, da je Slovenija še zadnja od držav nekdanje Jugoslavije, v kateri se lahko dejanja proti časti in dobremu imenu kaznujejo z zaporom.

PRILOGA 1: KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČAST IN DOBRO IME TER ZAPORNE KAZNI PO MEDNARODNIH STANDARDIH

Povzetek: Vedno več mednarodnih avtoritet na področju svobode izražanja poziva vlade, naj ukinejo kazenski pregon dejanj zoper čast in dobro ime. Medtem ko Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v teh primerih ni nikoli izrecno izključilo uporabe kazenskih zakonov, pa je države vendarle pozvalo, naj jih uporabljajo s previdnostjo. V vsakem primeru pa se je ESČP priključilo zelo jasnemu mednarodnemu konsenzu proti možnosti uporabe zaporne kazni v primerih zoper čast in dobro ime.

Komite OZN za človekove pravice:

“Države naj preučijo dekriminalizacijo dejanj zoper čast in dobro ime, v vsakem primeru pa naj bo uporaba kazenskega zakonika pripuščena samo v najbolj resnih primerih, zapor pa ni nikoli primerna kazen.”[1]

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope:

“[Z]aporne kazni za dejanja proti časti in dobremu imenu je treba odpraviti brez odlašanja.”[2]

Relevatni dokument poziva “države, katerih zakoni še zmeraj predvidevajo zaporne kazni – čeprav zaporne kazni dejansko niso izrečene – , naj jih nemudoma odpravijo, da ne bodo dale nobenega izgovora, ne glede na to, kako neupravičenega, tistim državam, ki jih še vedno izrekajo in s tem spodbujajo korozijo temeljnih svoboščin.”[3]

Posebni poročevalec OZN za svobodo izražanja; Posebni odposlanec Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) za svobodo medijev; Posebni poročevalec Organizacije ameriških držav (OAS) za svobodo izražanja:

“Kazensko preganjanje dejanj zoper čast in dobro ime ni opravičljiva omejitev svobode izražanja; vse kazenske zakone za varstvo časti in dobrega imena bi bilo treba odpraviti in nadomestiti, kjer je to potrebno, s primernimi civilnimi zakoni za varstvo časti in dobrega imena.”[4]

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP)

Čeprav je ESČP poudarilo, da je določitev kazni načeloma v pristojnosti nacionalnih sodišč, je pogosto in jasno opozorilo, da zaporna kazen ni primerna za dejanja zoper čast in dobro ime.

Najbolj očitno je ESČP v svoji prelomni razsodbi iz 2004 v primeru Cumpănă in Mazăre proti Romuniji[5] zapisalo:

“113. Čeprav države podpisnice, smejo, ali celo morajo, zaradi svojih pozitivnih zavez k 8. členu Konvecije regulirati izvajanje svobode izražanja, da bi zagotovili ustrezno zakonsko varstvo ugleda posameznikov, pa tega ne smejo početi na način, ki medije neupravičeno odvrača od izpolnjevanja njihove vloge opozarjati javnost na očitno ali domnevno zlorabo oblasti. Preiskovalni novinarji bodo odvrnjeni od poročanja o temah splošnega javnega interesa […] če so soočeni s tveganjem, da jih, kot enega standardnih ukrepov za neupravičene napade na ugled posameznikov, lahko obsodijo na zaporno kazen ali jim prepovejo opravljati poklic.

114. Negativni učinek, ki ga strah pred takšnimi sankcijami ima na izvajanje svobode izražanja novinarjev, je očiten […]. Ta učinek, ki škoduje družbi kot taki, pa je tudi dejavnik, ki vpliva na sorazmernost, in posledično na utemeljitev, kaznih naloženih na pričujoče vlagatelje […]. 

115. Čeprav je določitev kazni načeloma v pristojnosti nacionalnih sodišč, ESČP pojmuje naložitev zaporne kazni za dejanja izvršena v medijih, skladna z novinarjevo svobodo izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen Konvencije, samo v izjemnih okoliščinah, zlasti tistih, kjer so bile resno prizadete druge temeljne pravice, denimo v primeru sovražnega govora ali spodbujanja nasilja.

116.  Okoliščine pričujočega primera – ki je klasičen primer dejanja zoper čast in dobro ime v kontekstu debate v legitimnem javnem inetresu –  ne predstavljajo kakršne koli utemeljitve za naložitev zaporne kazni. Takšen ukrep bo imel po svoji sami naravi ustrahovalni učinek in dejstvo, da vlagatelji niso služili svoje zaporne kazni, ne spremeni tega zaključka […].”

V luči komentarjev ESČP v primeru Cumpănă je treba dodati, da je “javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti” že sedaj ločeno kaznivo dejanje, ki se v skladu s 297. členom slovenskega Kazenskega zakonika kaznuje z zaporom. Iz tega izhaja, da so zakonske kazni v členih 158-162 nepotrebne in da pomenijo potencialno kršitev prakse ESČP na tem področju.

V Azevedo v. Portugalska[6] je ESČP dodalo: “možnost zaporne kazni v klasičnem primeru dejanja zoper čast in dobro ime, kot je tukaj obravnavani, neizogibno prinese nesorazmeren ustrahovalni učinek.””

V luči argumentov iz primera Cumpănă je ESČP dosledno ugotavljalo, da naložitev zaporne kazni v primeru dejanj zoper čast in dobro ime pomeni kršitev 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ne glede na to, ali je bila sama ugotovitev odgovornosti utemeljena ali ne.

V Belpietro proti Italiji[7] je ESČP zapisalo, da “ne more zaključiti, da je bilo prepričanje tožeče stranke kot tako v nasprotju z 10. členom Konvencije “. Vendar pa je nato spomnilo, da je treba pri odločanju, ali je bil 10. člen kršen ali ne, upoštevati samo naravo kazni. V tem primeru je bil vlagatelj obsojen na štiri mesece zapora. Tukaj je ESČP nato ugotovilo, da “lahko ima zlasti zaporna kazen pomemben negativni učinek” in da obravnavani primer “ne izkazuje nobene posebne okoliščine, ki bi opravičevala uporabo tako skrajne kazni. Zaradi tega je treba pričujoči primer razlikovati od primera Perma, kjer je bila dosojena kazen navadna globa.”

ESČP je zato ugotovilo kršitev 10. člena. “Zaradi stopnje in naravi kazni, izrečene tožeči stranki, omejitev njene svobode izražanja ni bila sorazmerna legitimnim ciljem, ki se jim je sledilo,”  je zapisalo.

V Mariapori proti Finski[8] je sodišče obravnavalo vlogo finske davčne strokovnjakinje, ki je bila obsojena na štiri mesece pogojne zaporne kazni zaradi obtožb, ki jih je zapisala v svoji knjigi. Sodišče je ponovilo svoje ugotovitve iz primera  Cumpănă in zapisalo: “Čeprav je bilo poseganje nacionalnih oblasti v pobudnikovo pravico svobode izražanja morda upravičeno s stališča iskanja ravnotežja med različnimi konkurenčnimi interesi, pa sta bila kazenski ukrep s spremljajočim plačilom odškodnine, ki so ga prisodila nacionalna sodišča, očitno nesorazmerna v svoji naravi in strogosti glede na legitimne cilje obsodbe pobudnika za dejanje zoper čast in dobro ime.”

Ker je zaporna kazen že sama po sebi pomenila kršitev 10. člena, je ESČP ugotovilo, da “ni nobene potrebe bolj podrobno presojati naravo trditev, zapisanih v njeni knjigi”  in je lahko takoj zaključilo, da “[v] tem delu primera in ne glede na možnost prostega preudarka, ki ga ima država na tem področju, domačim sodiščem ni uspelo najti poštenega ravnotežja med konkurenčnimi interesi.”

Opozoriti velja tudi, da je v tem primeru ESČP navajalo Resolucijo 1577 (2007) Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki poziva “države, katerih zakoni še zmeraj predvidevajo zaporne kazni, tudi če niso dejansko izrečene, naj jih nemudoma odpravijo. Resolucija tudi “pozdravlja napore Predstavnika za svobodo medijev Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) za dekriminalizacijo dejanj zoper čast in dobro ime”.

PRILOGA 2: KAZENSKA ODGOVORNOST ZA MNENJE (ZAKONI O DEJANJIH ZOPER ČAST IN DOBRO IME)

Povzetek: Mednarodne avtoritete za svobodo izražanja pogosto svetujejo, da ljudje ne bi smeli odgovorjati za svoja menja, še zlasti pred kazensko zakonodajo. Mednarodni standardi tudi predlagajo, da naj bodo zakoni o varovanju časti in dobrega imena, zlasti če mora biti to področje še naprej urejeno s kazensko zakonodajo, čim bolj natančno in ozko opredeljeni.

Eksperti civilne družbe:

“Kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime naj ne bo prisojeno, razen če je bilo dokazano, da so bile sporne trditve napačne in izrečene s polnim zavedanjem njihove napačnosti ali nepremišljenosti, ali če so pravilne ali napačne, in izrečene s posebnim namenom prizadejati škodo stranki, ki očita škodo zoper svojo čast in dobro ime.”[9]

“Nihče ne bi smel biti odgovoren na podlagi prava, ki ščiti čast in dobro ime za izražanje svojega mnenja. Mnenje je opredeljeno kot izjava, ki ali (1) ne vsebuje navedb dejstev, ki bi jih bilo mogoči ovreči ali (2) je ni mogoče razumno interpretirati kot prikaz dejanskih dejstev v luči vseh okoliščin, vključno z uporabljenim jezikom (kot denimo retoriko, hiperbolo, satiro ali šalo).”

Komite OZN za človekove pravice:

“Zakoni o dejanjih zoper čast in dobro ime morajo biti pazljivo napisani, […] da v praksi ne morejo služiti za omejevanje svobode izražanja. Vsi takšni zakoni, zlasti o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, bi morali omogočati obrambo kot je denimo obramba z resničnostjo in se jih ne bi smelo uporabljati glede tistih oblik izražanja, ki so po svoji naravi nepreverljivi. Vsaj kar se komentarjev o javnih osebah tiče, bi bilo treba preučiti, kako se izogniti kaznovanju ali siceršnji razglasitvi za nezakonite tistih neresničnih izjav, ki so bile objavljene v zmoti ampak brez zlega namena.”

Posebni poročevalec OZN za svobodo izražanja; Posebni odposlanec Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) za svobodo medijev; Posebni poročevalec Organizacije ameriških držav (OAS) za svobodo izražanja:

“Nihče ne bi smel biti odgovoren na podlagi prava, ki ščiti čast in dobro ime za izražanje svojega mnenja.”

Evropsko sodišče za človekove pravice:

“Sodišče meni, da je treba natančno razlikovati med dejstvi in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev se lahko dokaže, medtem ko vrednostne sodbe ne morejo biti podvržene dokazovanju. […] Kar se tiče vrednotnih sodb je to zahtevo [po dokazih] nemogoče izpolniti in krši samo svobodo mnenja, ki je temeljni del pravice, ki ga zagotavlja 10. člen Konvencije.”[10]

“Svoboda izražanja predstavlja eno ključnih temeljev demokratične družbe ter enega osnovnih pogojev za njen napredek in samouresničitev vsakega posameznika. Kot je določena v 2. odstavku 10. Člena Konvencije, ne zadeva samo ‘informacij’ ali ‘idej’, ki so sprejete z naklonjenosti ali vsaj obravnavane kot nežaljive ali nepomembne, ampak tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Takšne so zahteve pluralizma, tolerance in širokoumnosti, brez katerih ni ‘demokratične družbe’’.[11]

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope:

“Skupščina zato poziva države članice, da […] v svoji zakonodaji opredelijo koncept kršitve časti bolj natančno, da bi se izognili arbitrarni uporabi zakona […].”[12]

PRILOGA 3: SORAZMERNOST ODŠKODNIN ZA NEMATERIALNO ŠKODO

Povzetek: Splošno je sprejeto, da lahko ima nesorazmerna odškodnina za nedenarno škodo negativne učinke na medije, zlasti ker so takšne odškodnine po svoji naravi subjektivne in neizmerljive. Podpisniki, v skladu s stališčem nekaterih mednarodnih teles za človekove pravice, menimo, da lahko razumne omejitve višine odškodnin pomagajo preprečiti možne negativne učinke.

Eksperti civilne družbe:

(1) Višina odškodnine za nematerialno škodo ugledu – torej škodo, ki se je ne da kvantificirati v denarju – bi morala biti stalno omejena. Ta maksimum naj bi se uporabil samo v najresnejših primerih.

(2) Denarne odškodnine, ki presegajo nadomestilo za škodo ugledu, bi morale biti sila izjemni ukrep, uporabljene samo v primerih, ko tožeča stranka toženi stranki dokaže, da je vedela za lažnost svojih izjav in jih izrekla z namenom prizadejati škodo.

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope:

Je obsodila “zlorabo nerazumno visokih odškodnin in obresti v primerih dejanj zoper čast in dobro ime ter opozarja, da lahko prisojanje nesorazmernih odškodnin pomeni kršitev 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah”.

Je države pozvala naj “določijo razumne in sorazmerne zgornje meje za odškodnine in obresti v primerih dejanj zoper čast in dobro ime, tako da poslovno preživetje tožene medijske organizacije ni v nevarnosti” in “zagotovijo ustrezna pravna varstva proti odškodninam in obrestim, ki so nesorazmerne dejanski škodi.”

Posebni poročevalec OZN za svobodo mnenja in izražanja; Posebni odposlanec Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) za svobodo medijev; Posebni poročevalec Organizacije ameriških držav (OAS) za svobodo izražanja:

“Civilne sankcije za dejanja zoper čast in dobro ime naj ne bodo tako visoke, da bi imele negativni učinek na svobodo izražanja, oblikovane naj bodo na način, da popravijo oškodovan ugled, ne pa kompenzirajo tožečo stranko ali kaznujejo toženo; zlasti denarne odškodnine morajo biti strogo sorazmerne z dejanskeo škodo in zakon bi moral dajati prednost vrsti nedenarnih ukrepov.”[13]

Evropsko sodišče za človekove pravice:

“Kot stvar načela se za nepredvidljivo visoke prisojene odškodnine meni, da lahko imajo [negativni učinek na tisk] in zato potrebujejo najbolj temeljiti pregled.””[14]

“ESČP sprejema, da morajo nacionalni zakoni, ki zadevajo izračun višine odškodnine za škodovanje ugledu, dopuščati odprto raznolikost dejanskih situacij. Občutna stopnja fleksibilnosti je morda potrebna, da lahko porote določijo odškodnine, prilagojene dejstvom določenega primera […]  Čeprav je treba ta pomembni element imeti v mislih, pa to ne pomeni, da lahko porota prisodi kakršno koli odškodnino, kot se ji zdi primerna, saj mora v skladu s Konvencijo višina odškodnine za škodo zoper čast in dobro ime izkazovati razumno sorazmernost s škodo, ki jo je utrpel ugled.”[15]

“ESČP opaža, da so odškodnine, prisojene v pričujočem primeru (GBP 36,000 v primeru prvega pritožbenika in GBP 40,000 v primeru drugega pritožbenika), čeprav so razmeroma mile po sodobnih standardih razžalitve v Angliji in Walesu, zelo visoke v primerjavi s skromnimi prejemki in premoženjem obeh pritožbenikov […] V zaključku, glede na odsotnost proceduralne poštenosti in nesorazmernost  prisojenih odškodnin, ESČP ugotavlja, da je bil kršen 10. člen Konvencije.”[16]

Pravna situacija v Evropi

Trenutno imata dve državi EU pravne omejitve na višino odškodnine za nedenarno škodo. To sta:

• Avstrija (€20.000, oziroma €50.000 za posebej težka dejanja zoper časti in dobremu imenu).[17]
• Malta (€11.646,87).[18]

 

Druge države lahko omejitve določajo v pravni praksi.