Potrebna je strategija razvoja medijskega sektorja

Pripombe Društva novinarjev Slovenije na del Nacionalnega programa za kulturo, ki se nanaša na medije

Društvo novinarjev Slovenije ugotavlja, da ministrstvo za kulturo kljub svojim formalnim pristojnostim na področju oblikovanja medijske politke, do danes ni oblikovalo strateških dokumentov razvoja medijskega sektorja, ampak je svojo politiko izvajalo predvsem skozi prepogoste in v zadnjem času tudi neuspešne posege v medijsko zakonodajo. Ta je nedvomno potrebna celovite prenove, saj trenutno ne zagotavlja sistemskih okvirjev za optimalno delovanje medijev, ki so v velikih težavah tudi zaradi splošne gospodarske krize, tehnološkega prilagajanja ter krize lastništva in vodenja. Dober sistemski okvir ima na majhnem in koncentriranem medijskem trgu še toliko večjo težo. Ponavljamo priporočilo, ki smo ga zapisali že v zaveze za prenovo medijske politke:

Potrebna je priprava strategije razvoja medijskega sektorja in o tem dokumentu tudi široka javna razprava. Medijsko področje v zadnjem desetletju zaznamujejo številne spremembe: od tehnoloških do uporabniških. Definicija medija, kot jo podaja zakon o medijih, je zastarela, nedorečena in tehnološko omejena. Medije določajo vsebine in storitve, ki so posredovane potencialnim uporabnikom, in ne komunikacijski kanali, po katerih so te vsebine dostopne. Nova regulacija medijev mora preseči tradicionalno in anahrono razumevanje medijske politike kot (predvsem) kulturne politike in jo umestiti na področje zagotavljanja različnih medijskih vsebin in storitev v interesu državljanov in državljank.  Pred kakršno koli bodočo spremembo zakonodaje naj ministrstvo pripravi ustrezno oceno dosedanjega izvajanja zakonov in jasne predloge sprememb.

Pri prenovi krovnega medijskega zakona opozarjamo predvsem na vprašanja definicije medija, javnega interesa, uredniške avtonomije, odgovora in popravka, koncentracije lastništva, statusa pogodbenikov, prilagajanja tehnološkemu razvoju… Pri prenovi zakona o RTVS pa je treba začeti razpravo o tem v kakšnem obsegu naj ta opravlja javno službo. Treba je najti načine za omejitev političnih vplivov na RTVS, preko sprememb sestave programskega sveta, ki nenazadnje daje zeleno luč pri imenovanju generalnega direktorja, in čigar člani imajo pogosto intenco po urednikovanju javnega medija ter razmislek o sestavi in imenovanju nadzornega sveta.

Predlog nacionalnega programa za kulturo v veliki meri pomeni nadaljevanje obravnavanja medijev znotraj kulturne politike, prepričani smo, da mediji zahtevajo samostojen strateški dokument. Vendar pa predlagani program hkrati ponuja tudi nekaj predlogov, ki gredo po mnenju društva v pravo smer. Razširitev prepoznanega javnega interesa je ustrezna in zajema najbolj nevralgične točke, ki pomembno vplivajo na sposobnost delovanja medijev v javnem interesu.

Strinjamo se z ministrstvom, da je treba začeti s samo definicijo medija in posledično razvidom medijev. Na podlagi ustrezno prečiščenega razvida medijev lahko definiramo relevantne trge in na tej podlagi izvajamo ustrezne ukrepe, načrtujemo sofinanciranje raznolikosti, kakovosti, medijske pismenosti, nove medijske projekte, podpiramo določene novinarske žanre.

V nadaljevanju bomo sledili vsebinskim sklopom nacionalnega programa za kulturo.

1. Glede spodbujanja medijske pismenosti se sprašujemo ali je »inventivna in prijazna oglaševalska kampanija« res pravi mehanizem. Predlagamo, da ministrstvo vloži potreben napor za umestitev vzgoje za medije v šolske programe. Tudi sicer bi to morala biti kampanja, ki bi se permanentno izvajala v slovenskih šolah in vrtcih.

2. Pozdravljamo uvedbo nižje stopnje ddv za digitalne izdaje splošno-informativnih časnikov, časopisov in revij po letu 2015. Glede državne pomoči pa se sprašujemo ali državna pomoč v obstoječi obliki dejansko dosega predvidena cilje? Z ustrezno raziskavo je potrebno preveriti učinke že podeljenih državnih pomoči ter na osnovi empiričnih dejstev pripraviti seznam prioritet. Društvo novinarjev se zavzema za posredno in horizontalno subvencioniranje, ki bi vplivalo na razvoj celotnega medijskega sektorja in trga. Temelji naj na upoštevanju različnih razsežnosti medijskega pluralizma (geografsko, kulturno, politično …), za vsako merilo je potrebno izdelati indikatorje, s katerimi je možno ugotoviti ali je državna pomoč potrebna. Vsi postopki morajo biti skrajno transparentni, učinki pa merljivi in usmerjeni v zagotavljanje interesov državljanov in državljank. Raziskovalno novinarstvo in ostali poglobljeni žanri naj imajo prednost pri financiranju. Razpisni pogoji naj vsebujejo spodbude za zaposlovanje novinarjev.

V okviru sofinanciranja javnega interesa na področju medijev naj se zagotovi večje sofinanciranje delovanja strokovnih novinarskih združenj (uvajanje rednega profesionalnega usposabljanja novinarjev), sofinanciranje raziskav z medijskega področja, sofinanciranje projektov namenjenih različnim manjšinam in deprivilegiranim skupinam, sofinanciranje projektov medijske pismenosti, sofinanciranje projektov, ki bodo podpirali ustanavljanje samoregulacijskih mehanizmov in podpirali družbeno odgovornost na medijskem področju.

Pri finančnih vzpodbudah za začetne investicije v nove poslovne modele ugotavljamo, da so ti modeli, predvsem v smislu socialne ekonomije nujni in da v tujini prispevajo do 10% ustvarjenega BDP, v Sloveniji pa dosegajo le 1% BDP-ja. Nestabilne lastniške strukture medijev, politično mešetarjenje z mediji in veliko število prekernih sodelavcev v medijih so izzivi, ki jih novinarji lahko naslovijo z različnimi oblikami socialne ekonomije. Povezovanje za prevzem obstoječih medijev, ustanavljanje novih ali ustanavljanje novih poslovnih subjektov za socialno in administrativno bolj vzdržen status, kot je status samozaposlenega, so glavne priložnosti novih poslovnih modelov. Ugotavljamo pa, da je obstoječa zakonodaja na tem področju naklonjena tradicionalnim marginalnim skupinam in predstavlja nepotrebe ovire za združevanje novinarjev v tem okviru, zakonodaja tudi ne predvideva ustreznih fiskalnih in davčnih vzpodbud kot jih poznajo v drugih evropskih državah. Ministrstvo za kulturo zato pozivamo, da NPK dopolni v smislu konkretnih ukrepov za vzpodbujanje socialne ekonomije skozi potrebno medresorsko prilagoditev ustrezne zakonodaje.

3. Ministrstvo za kulturo naj na osnovi opravljenih analiz medijskega trga ugotovi, koliko radijskih in televizijskih programov posebnega pomena Slovenija potrebuje in jasno določi njihove programske obveznosti. Pridobljeni status mora biti posebna »javna koncesija«, ki je podeljena za določen čas pod natančno definiranimi pogoji. Ministrstvo naj obstoječi sistem financiranja revidira glede na že izvedene analize, ki kažejo, v kolikšni meri so dosedanje državne pomoči vplivale na raznolikost programskih vsebin (analiza potreb poslušalcev/gledalcev) in zaposlovalno politiko. Ugotovi naj, ali gre v tem primeru za netransparentno uvajanje sistema »porazdeljenega javnega servisa«.

Ministrstvo naj zagotovi, da bo delež radiofrekvenčnega spektra namenjen lokalnim skupnostim, civilnodružbenim skupinam in iniciativam, ki bodo ustvarjali nekomercialne programske vsebine.

S spremembo zakona o RTVS naj TVS omogoči, da zažene tematske kanale, saj mora javni zavod izkoristi svoj multipleks, izkušnje iz Hrvaške, kjer ima HRT že dva tematska kanala, so pozitivne.

Predlog, da se za financiranje programov posebnega pomena RTVS odpove 3% RTV prispevka je treba pretehtati tudi v luči stabilnega in zadostnega financiranja javnega zavoda. Sicer se strinjamo, da so najprimernejši večletni razpisi, ki zagotavljajo minimalno finančno stabilnost.

Ob vprašanju programov posebnega pomena naj ministrstvo posebno pozornost nameni tudi vprašanju radijskih mrež, predvsem s stališča neupravičenih prevzemov in združevanj frekvenc in vpliva mrež na medijsko raznolikost in lokalno obveščenost.

4. Poseg države na trg novinarske delovne sile je nujen, saj obstoječe anomalije resno ogrožajo ne samo socialni in pravni statut pogodbenih sodelavcev v medijih, ampak posledično tudi njihovo sposobnost opravljanja poklica v naboljšem interesu javnosti, torej kakovostno, v skladu z poklicnimi etičnimi standardi in predvsem neodvisno. O stanju na trgu dela v novinasrtvu je društvo javnost in pristojna ministrstva že mnogokrat obveščalo, zato se na tem mestu ne bomo ponavljali.

Zahteve pogodbenih sodelavcev v medijih, ki jih prilagamo, je javno podpisalo že več kot 670 novinarjev in predstavnikov zainteresirane javnosti. Prilagamo tudi podatke DURS o številu samostojnih novinarjev, njihovih dohodkih in plačevanju prispevkov za socialno varnost za leta 2010, 2011 in 2012, ki so dovolj zgovorni.

Menimo, da je predvideni ukrep plačila prispekov iz državnega proračuna dober, opozarjamo pa na to, da je potrebno zagotoviti transparenten postopek preverjanja ustreznosti kandidata. Preverjanje mora v največji meri temeljiti na kvantitativnih kriterijih (število objav, trajanje in  stalnost sodelovanja z mediji, priporočila urednikov) in biti neodvisno od morebitnega vmešavanja politike. Predlagamo, da presojo opravi skupna komisija novinarskih organizacij (DNS, SNS, ZNP), saj bi morebitna politizacija presoje lahko vodila v pogojevanje statusa s politično korektnostjo novinarja.

Pri ukrepu finančne spodbude medijem za prvo zaposlitev novinarjev opozarjamo, da je predlagani cilj, torej 10 zaposlitev na leto, odločno prenizko zastavljen.

Poleg tem, ki jih je ministrtvo kot relevatne uvrstilo v NPK opozarjamo še na druga, za medije ključna področja.

Ministrstvo bo moralo v prihodnje prevzeti aktivno vlogo tudi pri vzpodbujanju socialnega dialoga med izdajatelji medijev in novinarji (zaposlenimi in pogodbeniki), saj je to v nedvomnem javnem interesu. Prav tako pomembna je kultura spoštovanja avtorskih pravic in plačevanja ustreznih nadomestil. V pogodbah med mediji in pogodbeniki prevladujejo tako imenovane grabežljive pogodbe, s katerimi avtorji za enkratno plačilo prenašajo vse pravice, časovno in prostorsko neomejeno. Tudi na tem področju se izdajatelji medijev izogibajo kolektivnemu dogovarjanju, ki bi edino zagotovilo minimalne standarde v korist avtorjev, ki so sicer v izrazito neenakovrednem položaju. Kulturna in znotraj tega tudi medijska produkcija je v svojem bistvu avtorska, zato bi moralo ministrstvo temu področju namenjati mnogo večjo pozornost. Ministrstvo pozivamo, da se aktivno vključi tudi v spreminjanje zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, ki je v teku, saj kontraverzni predlog med drugim prinaša velike spremembe na področju delovanja kolektivnih organizacij.