“Bojeval sem se proti temu, da postanem ciničen. Sprijaznil sem se, da svet pač tako deluje”

Portret Davida Jiméneza ob obisku v Ljubljani

Če kot odvetnik ali bankir do soljudi ne čutiš pretirane empatije, to ni zelo slabo. Morda je dejstvo, da sebe vztrajno postavljaš na prvo mesto, da ne poseduješ težnje po pomoči svetu, celo nujno. A tak človek največkrat ne more biti novinar. Novinar je nekdo, ki je dober. Pronicljiv. Čuteč. Tako je trdil že Ryszard Kapuscinski, za njegovimi besedami pa danes stoji David Jiménez, Španec, ki je po skoraj dveh desetletjih poročanja iz Azije in vojnih žarišč leta 2015 stopil na čelo španskega časnika El Mundo.

Ko je Jiménez prevzel vplivni uredniški položaj, z vodenjem redakcije ni imel izkušenj. Ni imel povezav s politiki niti z gospodarstveniki. A bil je zavezan k neodvisnosti. K temu, da nihče ni nedotakljiv. Njegov podvig se sicer ni končal pravljično, a dalo bi se razpravljati, kdo je na koncu ‘potegnil kratko’. Po 366 naslovnicah so ga namreč odpustili. Zakaj? Ker sam ni želel odpuščati drugih.

Vrnimo se na začetek. Leta 2014 se je Jiménez kot štipendist harvardske univerze v laboratoriju MIT Media Lab posvečal preučevanju digitalnih izzivov, s katerimi se srečuje sodobno časopisje. Ponudba, da prevzame mesto urednika, je priletela z neba. Pri El Mundu naj bi z nalogo, da časopis izvleče iz obdobja krize in vodi njegovo digitalno preobrazbo, nadomestil Casimiro García–Abadillo.

“Po petih mesecih službe so me vodilni poklicali k sebi in mi rekli, da bomo v uredništvu v prihodnosti zaposlili več novinarjev. Novinarje pa bom dobil, če jih najprej nekaj odpustim. Od 300 bi jih moral odpustiti 94,” svojo izkušnjo opisuje Jiménez. Za napredek so bili bojda nujni rezi v kader, vsaj tako je menilo vodstvo. “Na izbiro sem imel, da obdržim svojo službo in se postavim na stran lastnikov, ali pa, da se postavim na stran uredništva in me odpustijo. Storil sem slednje,” strne svojo izkušnjo. Do njegove razrešitve je prišlo 25. maja 2016.

Čeprav se je zdel odpor zoper vodstvo skorajda herojski, je danes vseeno težko soditi, ali je 48-letnik, ki v besedah, delu in načinu komuniciranja še vedno nosi skorajda najstniško zagnanost, dober človek. Človek, kakršen naj bi novinar bil. Se pa je v svojem življenju in karieri, če je to dvoje sploh mogoče ločevati, Jiménez uprl odločitvam, ki bi se mu izplačale. “In tega, biti dobra oseba ali skrbeti za ljudi, se ne moreš priučiti. To moraš imeti,” pravi. Njegova človečnost – ali bolje rečeno, neomajno sledenje lastnim načelom – se je pokazala prav v času, ko je na prvo mesto postavil uredništvo, nase pa pozabil.

Je pisal knjigo o sebi ali o Španiji?

Jiménez trdi, da je novinarstvo nasprotje brezbrižnosti. Poklic moraš opravljati z namenom, da stvari izboljšaš. To lahko recimo storiš tako, da poročaš z območja, ki ga je prizadel potres. “Če humanitarna pomoč še ni prišla, ti s svojim poročanjem pristojne opozoriš, da jo zagotovijo.” S tem si izpostavljen javnosti, slava, ki jo prinaša ekskluzivnost, pa privlači ljudi z ‘velikimi egi’. “Novinarstvo je vse in vsi, samo ti kot novinar to nisi. Novinar v zgodbi ni pomemben. Ti si samo očividec, ti pripoveduješ zgodbo. Če bi rad bil glavni lik, boš izpadel trapasto,” je prepričan.

Vendar pa je zanimivo, da je svojo uredniško zgodbo vseeno prelil v knjigo, ki se bere kot prvoosebna pripoved. Knjiga, naslovljena El Director (Urednik) bi lahko bila razumljena kot katarzična izpoved nekdanjega urednika, ki je narejeno skromen, a je resnica, da se delo bere drugače. Gre za pripoved o absurdnosti Španije, o posrednih pritiskih na novinarstvo, o neposrednih pritiskih na njegove akterje. Preprostemu slogu Jiménezove naracije pa lahko danes pripišemo zasluge za to, da bodo knjigo kmalu prelili še v televizijsko serijo.

“Imam ogromno znancev, ki gredo na vojna območja in se predstavijo kot heroji. Izdajo ‘bestsellerja’, sledi napredovanje v službi,” odnos nekaterih novinarjev opisuje pisatelj, ki se je – to priznava tudi sam –, dolgo boril s tem, kako živeti po tem, ko si videl smrt. Omeniti je treba, da je med drugim poročal tudi s področja Fukušime, ki ga je prizadela nuklearna katastrofa. “Sam sem se bojeval, da ne postanem ciničen, da ne vidim ‘temne plati življenja’ kot nekaj normalnega. Sprijaznil sem se, da svet pač tako deluje.”

Povedal bom zgodbe tistih, ki jih ne morejo

Jiménez se je kot avtor podpisal pod štiri knjižna dela, a kot pravi, ne zato da bi obogatel. Čutil je, da mora povedati zgodbe tistih, ki jih sami ne morejo. Med njegovimi knjigami, mu je najbolj posebna prva Otroci monsuna. Je kot prva ljubezen. “Je knjiga o zelo mladem poročevalcu, ki odkrije, da naenkrat obstaja svet nepravičnosti, neenakosti, revščine in je tako zagnan, da bi to rad povedal celemu svetu. Vse vidi še skozi čiste, sveže, tudi malce naivne oči,” pripoveduje o njeni posebnosti. Svojo začetno zagnanost tudi zdaj še vedno napaja v želji mladih po spremembi.

V knjigah do izraza pride tudi njegova zmožnost hitre in predvsem globoke povezave s prebivalci držav, od koder poroča. “Ko pokažem empatijo in razumevanje njihove situacije, brez pomilovanja, takrat se zgodi glavna povezava med nami,” pove. Bolj izbirčen je pri taksistih. Zelo pomembno mu je namreč zaupanje v nekoga, s katerim bo preživel delovne dni. In to se v majhnih taksijih ugotovi že po nekaj izmenjanih besedah.

Nahrbtnik uslug je ostal prazen 

Prepričan je, da mediji prepogosto s svojim načinom poročanja prilivajo bencin na ogenj in izgubljajo zaupanje ljudi. K temu pa ni privedla zgolj ekonomska, ampak tudi moralna kriza novinarstva. “Poročali smo o napakah podjetnikov, športnikov in drugih javnih oseb, o napakah novinarjev pa smo govorili le ob kavnih aparatih v redakcijah,” se spomni.

Krizo so izkoristila številna podjetja, ki so podpirala medijske hiše. V korist lastnim interesom so urednikom in novinarjem ponujala razkošna potovanja ali darila. “Moja žena je še vedno jezna, da nisva šla na Stingov koncert,” v šali pove srečno poročen Madridčan.

Nadaljuje pa zelo kritično, saj ga je na omenjeni koncert povabila tista banka, o kateri so v El Mundovi poslovni rubriki pisali skoraj vsak dan. “Kako naj kot urednik zvečer zastonj uživam v Stingovem koncertu, naslednji dan pa moram biti kritičen do njih?” se je spraševal.  Oglaševalski model se je tako spremenil v model zaslug. Dali vam bomo denar, ti kot odgovorni urednik pa nam boš že naredil uslugo, ko bo prišel čas. “Moj namen je bil zapustiti časopis s tako lahkim nahrbtnikom, kot sem prišel – ne da bi komu dolgoval uslugo in ne da bi mi jo dolgoval kdo drug,” je povedal v avgustovskem pogovoru za Delo.

Kljub zelo pesimističnim pogledom na novinarstvo še vedno verjame v obstoj neodvisnega medija. Brez ekonomskih in političnih povezav je resda težko preživeti, a istočasno obstoj teh vezi pomeni izguba kredibilnosti. Meni, da če kot medij zato želiš finančno podporo občinstva, moraš najprej z odkritim poročanjem dokazati, da si je vreden. Za svoje delo moramo imeti visoke standarde, kajti le tako nam bo javnost zaupala.