30 let članstva v mednarodni zvezi novinarjev

Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije sta 30. junija 1991 kot predstavnika slovenskih novinarjev postala polnopravna člana Mednarodne zveze novinarjev (IFJ). Ob trideseti obletnici vstopa slovenskih cehovskih organizacij v mednarodno institucijo poobjavljamo zapis, ki ga je za takratno društveno glasilo Novinar o tej prelomnici pripravila novinarka Barbara Kramžar.

Prvi v mednarodni organizaciji

Slovenski novinarji smo člani mednarodne novinarske federacije (IFJ)

Ko je rumeno-zeleni spaček predsednika sindikata v jutranjih urah 26. junija prodiral proti Brniku, smo se predstavniki slovenskih novinarjev Andrej Poznič, Venčeslav Japelj in Barbara Kramžar čudili popolnoma miroljubni pokrajini okrog letališča, v svojih aktovkah pa smo imeli predloge za pridruženo članstvo v IFJ. Tako nam je med svojim obiskom v Ljubljani svetoval tudi generalni sekretar Mednarodne novinarske federacije Aidan White.

Ob prihodu v Bruselj pa smo pretreseni izvedeli, da so takoj po našem odhodu zaprli Brnik in da je armada napadla Slovenijo. Sklenili smo, da ob divjanju vojske v naši domovini ne moremo več sklepati kompromisov, slovenska novinarska organizacija pa je lahko samo samostojna in polnopravna članica IFJ. Med petdnevno konferenco z naslovom »Novinarstvo in izzivi evropske revolucije« smo ta cilj s pomočjo Andrejevih govorniških sposobnosti tudi dosegli. Domov smo se vrnili kot enakopravni člani Mednarodne novinarske federacije – zaradi zaskrbljenih telefonskih pogovorov pa tudi z nekaj sto dolarji manj na zasebnih deviznih računih.

Če govorice, da so nas prehiteli ribiči, pustimo ob strani, smo slovenski novinarji nedvomno člani prve slovenske organizacije, ki so jo po razglasitvi neodvisnosti kot enakopravno članico sprejeli v kakšno mednarodno organizacijo. Zaradi tesne povezave IFJ z ustanovami Evropske skupnosti to ni bila najlažja naloga, saj je ES ob izbruhu junijske vojne še trdno zagovarjala enotno Jugoslavijo. Mednarodna novinarska federacija pa ima poleg v Unescu, Združenih narodih, Mednarodni organizaciji dela in Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino, svetovalski položaj za novinarska vprašanja in človekove pravice tudi v Svetu Evrope. Slovenski novinarji, za to priložnost in za zahtevani skupni nastop zbrani v Slovenski novinarski organizaciji, smo sicer izpolnjevali vse pogoje za članstvo v IFJ: smo nacionalna in ne območna ali lokalna organizacija, smo sindikalno usmerjeni, skrbimo za pravice svojih članov, pogajamo se za kolektivno pogodbo, člani so profesionalni novinarji in ne delodajalci, smo za svobodo novinarstva.

Ker pa je razumevanje nacionalnega in državnega tako tesno povezano s politiko, niso imeli na primer novinarji iz baltiških držav pri sprejemu nobenih težav. Slovenski novinarji pa smo bili sprejeti kot polnopravni člani šele zadnji dan, ko se je zaradi nenehnih intervencij predsednika Društva Andreja Pozniča in predsednika Sindikata Venčeslava Japlja, pa tudi zaradi odločne podpore srbskega Neodvisnega sindikata novinarjev – ki je bil, mimogrede povedano, na žalost sprejet s samo pridruženim statusom –, omehčala tudi predsednica Mia Doornaert. Zato pa so nam stari in novi člani IFJ ob sprejemu toliko bolj iskreno ploskali.

Najpomembnejše vprašanje članstva v IFJ se seveda glasi, kaj slovenski novinarji z njim pridobimo? Predvsem močno zaledje organizacije, ki po bruseljski konferenci šteje 200 tisoč novinarjev iz 52 držav sveta. IFJ so ustanovili leta 1952, ko se je skupina zahodnoevropskih in ameriških organizacij zaradi »različnih razumevanj svobode obveščanja in neodvisnosti od državnih teles« odcepila od Mednarodne organizacije novinarjev s sedežem v Pragi. IFJ tudi predstavlja novinarje v Mednarodni konfederaciji svobodnih sindikatov.

Z vodstvom IFJ v Bruslju smo predstavniki Društva in Sindikata že zaceli sodelovati pri vprašanjih, ki zanimajo nas in njih: posredujemo jim podatke o ogroženosti in onemogočanju novinarjev, ki poročajo iz Jugoslavije, v Bruslju pa poskušajo organizirati zaščito novinarjev. Pri tem je zelo poučna knjižica nasvetov za novinarje na območjih, kjer ne veljajo nobeni zakoni in ne more poročevalcev nihče popolnoma zaščititi, morda pa lahko vsaj malo pomagajo tudi v jugoslovanski anarhiji.

IFJ nam pošilja mednarodne dokumente o zaščiti novinarjev, ki jih bomo predložili slovenskemu parlamentu, saj doslej niti Jugoslavija niti Slovenija nista sprejeli teh dokumentov. O majhnih, a pomembnih ugodnostih, ki jih daje članska izkaznica IFJ (brezplačno obiskovanje razstav, predstav, cenejše vozovnice, itd.), se še ne moremo dogovarjati, saj moramo najprej te izkaznice razdeliti med zainteresirano članstvo in plačati članarino, to delo pa lahko podcenjujejo samo tisti, ki se niso nikoli ukvarjali z njim. Ob našem članstvu v IFJ se tudi odpirajo številna vprašanja, na katera bomo morali odgovoriti slovenski novinarji, in s katerimi se srečujejo tudi vsi novi člani IFJ iz vzhodnoevropskih držav, ki prav tako premorejo stara, a prenovljena Društva in nove Sindikate: naj obdržimo dve organizaciji ali se združimo v eno, ali lahko pri zaščiti novinarjev ločimo profesionalna in materialna vprašanja, itd. Predvsem pa lahko že zdaj računamo na vso pomoč IFJ, ko bomo presodili, da jo potrebujemo pri napornih pogajanjih za kolektivno pogodbo. Temeljno prepričanje Mednarodne federacije namreč je, da smo lahko novinarji zaščiteni samo s kolektivnim dogovorom o pogojih dela, ki ga podpišemo z delodajalci na nacionalni ravni. Individualne in hišne pogodbe lahko po prepričanju vodstva IFJ sicer za nekaj časa dvignejo standard posameznih novinarjev, dolgoročno in brez temeljnega sporazuma za vse novinarje v državi pa so samo dobro izhodišče za manipulacije.

Na novinarje povsod pritiskajo

Zdaj pa se vrnimo k poteku bruseljske konference, ki smo se je med vojno v Sloveniji udeležili tudi predstavniki slovenskih novinarjev. Že z naslovom konference, ki je bila posvečena spremembam v Vzhodni Evropi, so organizatorji pokazali zaskrbljenost zaradi očitne odločenosti tako rekoč vseh novih režimov v Vzhodni Evropi, da bodo z izgovorom gospodarskih težav in političnih sprememb zatirali svobodo medijev. Res pa je, da tudi novinarjem v teh državah se ni popolnoma jasno, kako naj delujejo v novih razmerah. Že prvi dan konference sta se zato kot vzorčni primer soočila predstavnika madžarskega društva in sindikata novinarjev. Novim članicam IFJ iz Srednje in Vzhodne Evrope bodo zato iz Bruslja nudili vso pravno, svetovalno in praktično pomoč pri premagovanju teh težav. Generalni sekretar IFJ se bo na primer udeležil študijskih dnevov slovenskih novinarjev.

Na zatožni klopi bruseljske konference pa nismo bili samo vzhodnoevropski novinarji in oblast. Predstavnik švicarskega sindikata je na primer zelo kritično govoril o novinarstvu v razvitih državah, kjer niso po njegovem mnenju pritiski nič manjši, samo manj vidni. Prave strahote pa so razlagali novinarji iz držav tretjega sveta, Južne Amerike z največjim številom ubitih novinarjev in Afrike, kjer imajo dolgoletne slabe izkušnje s pokvarjenimi avtokratskimi režimi. Ker večina vlad na svetu noče razumeti povezanosti med demokracijo, svobodo obveščanja in razvojem družbe, je generalni sekretar IFJ zaključil konferenco s pozivom, naj se ne delimo na razvite in nerazvite, pač pa se moramo vsi skupaj prizadevati za novo svetovno informacijsko ureditev ter ohranitev kulturnih in socialnih vrednot v času hitrih gospodarskih in političnih sprememb.

Za zaključek pa vendarle lahko zapišemo, da nam članstvo v IFJ sicer lahko pomaga pri prizadevanjih za izboljšanje položaja novinarstva v Sloveniji, najtežje delo pa bomo morali vendarle opraviti sami. Prva priložnost je najbrž kolektivna pogodba, kjer ne smemo dopustiti znanega in preverjeno uspešnega pristopa »deli in vladaj«, druge pa si bo morala vsaka novinarska hiša ustvariti sama.

Barbara Kramžar