Blog: Ignorirajmo apatičnost

Nikoli ne bom pozabila ure v prvem semestru, ko je asistentka sedla na mizo, se z rokami oprla na kolena in nas pogledala iznad očal: »Veste, kakšno prednost imate pred naravoslovci! Vsaj zavedate se, da vas po diplomi ne čaka služba.« Potegnili smo glave med ramena in se kislo nasmihali. Ko smo skozi naslednje semestre spoznavali novinarski poklic, smo spoznavali tudi oblike zaposlitve, ki ponujajo zelo malo ali celo nič socialne varnosti in v katerih se bo bomo najverjetneje znašli tudi sami.

Delo prek študentske napotnice, avtorske in honorarne pogodbe, za katere se bomo spraševali, če jih bomo podpisovali tudi v naslednjem mesecu, mogoče bomo celo postali samostojni podjetniki.  Na trg stopamo z zavedanjem, da so dopust, načrtovanje družine, bolniško nadomestilo in pokojnina posladek, ki nam najbrž ne bo postrežen. Vendar če pričakuješ malo, je tudi razočaranje manjše, se tolažimo in upamo, da nas med prehodom v odraslo življenje pospremi čim manjši šok.

Da smo fleksibilni in iznajdljivi, mi mladi, odvisni samo od sebe in svoje (ne)podjetnosti, leti po zraku vsakič, ko pride do pogovora o rednih zaposlitvah in ustvarjanju novih delovnih mest. Malce prostaško se zdi opletanje s takšnimi izjavami, sploh iz ust nekoga, ki je delo nazadnje iskal pred dvema desetletjema, danes pa razmišlja, kdo bo ob njegovi upokojitvi skrbel za tisti posušeni fikus v njegovi pisarni. No, prepričana sem, da se za poklic novinarstva, ali način življenja, kot ga radi imenujejo starejši kolegi, ne odloči nekdo, ki mu je udobje pisarniške flore visoko na prioritetni lestvici.

Ne. Dober novinar je nekdo, ki zna lastno ugodje postaviti na stranski tir in ki je dovolj tenkočuten, da opazi ”najmanjše” zgodbe vsakdanjega vrveža, in dovolj pogumen, da jih predstavi svetu. Da bi v tem bili odlični, nam manjka izkušenj v divjini (novinarskega) življenja. Kaj storiti, ko ti sogovornik sredi vprašanja odloži slušalko, ko te z diktafonom v roki ljudje na ulici ignorirajo, kako pristopiti k otrokom ali govoriti z naglušnim starcem?

Študij je sicer dobro izhodišče za razmislek, za lucidne sogovornike, ki te izzivajo v pogovoru in te prisilijo, da misli izoblikuješ do konca, v resnici pa ponudi zelo malo okusa po življenju izven fakultetnih hodnikov.

Pomanjkanje izkušenj ni nujno pomanjkljivost – nismo še ujeti v medijsko mašinerijo, ne delamo rutinizirano, opazimo drugačne stvari. Želimo se učiti in želimo pridobivati izkušnje. Zato je pomembno, da nosove pomolimo izven predavalnic, da sprašujemo in da dobimo odgovore. Obisk festivala Naprej je ena od enostavnejših priložnosti za vpogled v medijsko delo. Zato je pogled na udeležbo prejšnjih festivalov Naprej, ki ju je obiskalo relativno malo študentov, rahlo boleč. Zato je pomembno, da ignoriramo apatičnost, ki se kot megla plazi med našimi nogami in rinemo naprej. Potrebujemo pa tudi korak naproti, starejše kolege, ki nas bodo poslušali in ne samo slišali, ki ne bodo ljubosumno čuvali nasvetov in ki nam ne bodo samo dali priložnosti, ampak nam tudi priznali, da naše delo opravljamo dobro.