Brutalna ilustracija mešetarjenja z mediji

Društvo novinarjev Slovenije ob objavi zaključnih ugotovitev Komisije za preprečevanje korupcije v zadevi Večer-NKBM-3Lan ponovno poziva k spremembi medijske zakonodaje pri regulacijah lastniških razmerij, lastninjenja in kapitalskih prevzemov oziroma koncentracij v medijskih družbah.

Primer poskusa prevzema Večera s strani medijskega tajkuna Mateja Raščana in ob asistenci državne NKBM je na eni strani brutalna ilustracija za vsako demokratično družbo povsem nesprejemljivega mešetarjenja z mediji mimo pravil in javnega interesa, na drugi strani pa razkriva prav tako skrajno zaskrbljujoče domačijsko delovanje bančnega sistema, ki je s korupcijskimi mehanizmi različnim lobijem in centrom moči omogočal zasebne koristi tudi z denarjem državne banke. Zdaj je namreč jasno, da je Raščan s svojimi pajdaši denar za aro, ki jo je plačal Delu, pridobil s pomočjo finančnih malverzacij, v katerih je sodelovala državna banka NKBM, ki jo je takrat vodil Matjaž Kovačič. Raščan in NKBM sta tudi sicer imeli bogato zgodovino poslovnih odnosov, pri čemer je bila še posebej izpostavljenaga zgodba Delo Revije, ki jih je Raščan spravil v stečaj. Denarni tok pa se začne pri vplivnem odvetniku Miru Senicu, ki je istočasno svetoval Delu pri prodaji mariborskega medijskega podjetja.

Primer razgalja še nedelovanje nekaterih državnih regulatorjev, ko gre za lastniške spremembe v medijih, ki so temelj demokratične družbe in odprte javne sfere. DNS je že ob nameri, da 3 Lan kupi Večer nedvoumno zapisal, da gre za slamnatega lastnika, in zahteval ukrepanje, a je Urad za varstvo konkurence prodajo vseeno odobril. Zdaj je dokončno jasno, da bi mariborski časopis, če ne bi ministrstvo za kulturo zaustavilo prodaje, končal v breznu propadlih Raščanovih medijskih projektov, ki so se obenem izkazali tudi za politično instrumentalizirane in zlorabljene. Zato so vsa sporočila primera Večer-NKBM-3Lan za medijski svet in za javnost pravzaprav katastrofalna, saj kažejo, na kakšen način se pri nas prekupčuje z mediji. Z novimi zakonskimi rešitvami in boljšim delovanjem regulatorjev je potrebno nemudoma zavarovati javni interes in preprečiti, da se takšna praksa nadaljuje.

Še enkrat ponavljamo: ključno vlogo pri presoji koncentracij mora ohraniti in še okrepiti Urad za varstvo konkurence, ki bi moral spremembe v lastništvu medijev preverjati po bistveno bolj zaostrenih in formaliziranih merilih, ki bi jih moral izpolniti vsak bodoči medijski lastnik. Finančna konstrukcija vsakega posla bi torej morala biti povsem pregledna, nedvoumni bi morali biti vsi viri financiranja, razkrite vse morebitne opcijske pogodbe, tihi družbeniki in delniška parkirišča. To bi lastniške vstope v medije onemogočilo špekulantom in tistim lastnikom, ki bi želeli medije zgolj finančno izčrpati.

V DNS pozivamo tudi druge pristojne organe, da raziščejo še morebitne kazenske plati v zadevi Večer.

UO DNS