Igor Mekina: Časopise bi morali spraviti na rešilne čolne in zasidrati na spletu

Lastniški prevzemi in združevanje medijev so zadnje mesece spet v fokusu medijskega dogajanja v Sloveniji. Tokrat gre za združitev Dnevnika in Večera ter načrtovan prevzem Proplusa s strani investicijskega sklada Kohlberg Kravis Roberts (KKR). Če bi do tega prišlo, bi se Pop TV in Kanal A združila s Telemachom, ki je že v lasti KKR-ja. Agencija za varnost konkurence je prevzem obsodila in se mu zoperstavila. O tem smo nekaj vprašanj zastavili strokovnjaku na tem področju Igorju Mekini, novinarju Mladine in uredniku spletnega dnevnika Insajder.

Kako združevanje medijev vpliva na ohranjanje demokracije?

Če mediji postajajo močnejši – pozitivno na njihovo razmerje do oblasti in torej dobro tudi za ohranjanje demokracije. Načeloma združevanje medijev ni nič slabega. Težava nastane, kadar to združevanje začne onemogočati konkurenco do te mere, da na trgu ostane le malo velikih igralcev ali celo en sam monopolist, medtem ko so vsi ostali mediji marginalizirani. Na prvi pogled smo še daleč od tega. Toda če pogledamo lastniško strukturo največjih in predvsem prihodke od oglasov, potem vidimo, da smo se temu položaju že zelo približali.

Gre pri lastniških prevzemih zgolj za ekonomsko preračunavanje ali gre po vašem mnenju bolj za »igro« moči in vpliva?

Monopolni položaj je vedno, tudi kadar trdijo da to ni res, skriti cilj vseh lastnikov medijev. Manj kot je igralcev na trgu, lažji so kartelni dogovori, lažje je nadzirati trg in storitve in informacije prodajati nad tržno ceno. Ekonomska moč je zmeraj povezana s politično. Je od nje odvisna in ji hkrati daje temelj. Večja koncentracija medijev omogoča lažji vpliv tudi na politiko oziroma državo.

Združitev Večera in Dnevnika je sicer ideja, ki je bila lansirana že pred več kot desetletjem. V ozadju so ekonomski dejavniki, a dejansko gre bolj za začasno gašenje požara.

Imajo lastniški prevzemi vpliv na vsebino novinarskih besedil? Kakšen?

Skrajni cilj koncentracije medijev je doseganje monopolnega položaja. Monopolni položaj na trgu omogoča ekstraprofite. V geopolitiki je to položaj, za katerega si prizadevajo vse velike države zaradi lastne varnosti, na področju medijev pa takšen položaj seveda vpliva na izrinjanje s stališča monopolista “neprimernih resnic”, zgodb, informacij ali mnenj na družbeno obrobje.

Kako pa vplivajo na novinarje in nasploh na položaj novinarstva?

Ustvarjajo kasto privilegiranih novinarjev, ki so povezani z oblastniškimi strukturami in živijo precej dobro ter kasto »nedotakljivih«, torej slabo plačanih, večinoma prekarnih novinarjev, ki lahko le životarijo z delom za manjše medije, ki od oglasov dobivajo drobtinice. Tudi spletno oglaševanje v sedanji fazi večinoma omogoča ohranjanje teh razmerij in le redko dopušča vzpon novih medijev. Prihodki se merijo v nekaj deset ali nekaj sto evrih, stroški pa se merijo v tisočih. Spletne strani lahko obstanejo le kot specializirane, kot strani entuziastov ali s pomočjo mecenov – in zelo redko lahko preživijo na trgu; če pa, potem morajo kakovost zapisanega precej znižati.

Kako združitev Dnevnika in Večera ter predvideni prevzem Proplusa, vplivata na slovensko medijsko krajino?

V obeh primerih gre za procesa, ki siromašita medijski pluralizem v Sloveniji. Združitev Večera in Dnevnika je sicer ideja, ki je bila lansirana že pred več kot desetletjem. V ozadju so ekonomski dejavniki, a dejansko gre bolj za začasno gašenje požara. Trend umiranja časopisne industrije je jasen. Ta podjetja bi morala reze narediti danes, preiti na izhajanje zgolj v digitalni obliki in morda le ob vikendih izdajati časopisne izdaje, s tem zmanjšati stroške in tako preživeti. Če bi to danes naredili obe imenovani hiši, bi imeli še v naslednjih letih dva samostojna medija. Seveda pa je to povezano s kislim jabolkom – odpuščanjem.

Po združitvi bo to prej ali slej moral narediti en medij – in takrat bomo zato definitivno imeli enega manj. Pot bo torej enaka, se bo pa vse to zgodilo pozneje in z enim medijem manj. Časopisi seveda dolgoročno nimajo prihodnosti, ker prodajajo včerajšnje novice. Vendar so nepogrešljivi tudi pri analizi, komentiranju, oblikovanju pogleda na svet, kar manjši digitalni mediji še težko dosegajo. Vse to bi morali čim prej spraviti na rešilne čolne in zasidrati na spletu.

Časopisi seveda dolgoročno nimajo prihodnosti, ker prodajajo včerajšnje novice. Vendar so nepogrešljivi tudi pri analizi, komentiranju, oblikovanju pogleda na svet.

Pri KKR gre za podoben pojav, ki pa je še toliko bolj nevaren, ker medijski pluralizem zmanjšuje v celotni regiji.

Z vstopom United Group oziroma Telemacha v PRO Plus se vsekakor izjemno povečuje medijski monopol največjih »igralcev« na trgu Slovenije in celotnega »Zahodnega Balkana.«

Scenarij je znan – najprej je United Group spravil posamezne prevzeme televizij za skritega, slamnatega lastnika, ki se je javno pojavil na koncu, da bi bila cena čim manjša. Združevanje se opravičuje z zniževanjem stroškov, kar je verjetno res, toda ob tako veliki koncentraciji ključnih medijev, predvsem televizij in mobilne telefonije, bo to dolgoročno verjetno zmanjšalo svobodo medijev in izbiro gledalcev. Povečalo bo tudi cene. Kolač oglasov bo v celoti romal v žepe največjega, za neodvisne medije pa ne bo ostalo skoraj nič.

Tudi delovanje AVK na tem področju ni dovolj, kar vidimo po dolgem mencanju in neodločanju – potrebovali bi »regionalno AVK«, ki pa je zaradi razbitosti prostora »jugovzhodne Evrope« seveda ni na vidiku.