Intervju: Slovanske narode zaznamuje slonji spomin

Pred slovenskimi kolegi se je pobahal, da je prebral Cankarjevega Hlapca Jerneja, prepričan je bil, da bo z njimi na tak način vzpostavil prijateljski stik. V odgovor mu je snemalec Igor Vučič zabrusil: »Dei lassa star, dovevimo imparar a memoria a skola! (Pozabi na to! To sem se moral v šoli učiti na pamet!)«. Anekdota sega v devetdeseta leta, ko je Toni Capuozzo, italijanski novinar in vojni dopisnik, poročal o konfliktih, ki so pestili Slovenijo, Hrvaško, predvsem pa Bosno in Hercegovino. Spomine na tragično dogajanje oziroma reportaže, ki jih je skozi leta napisal, je letos zbral v knjigi Balcania. Delo je prejšnjo sredo v Manziolijevi palači v Izoli v družbi novinark Claudie Raspolič in Tjaše Škamperle predstavil v okviru novinarskega festivala Naprej/Forward, ki ga prireja Društvo novinarjev Slovenije.

Ste po tridesetih letih vojn v bivši Jugoslaviji v Evropi pričakovali novo vojno?

Moje iluzije o Evropi so se začele razblinjati že v Sarajevu. To je bila dolga, štiriletna evropska vojna. Naposled pa so premirje vsilile Clintonove Združene države Amerike, ne pa Evropska unija. Evropi se ni uspelo soočiti z Balkanom kot celoto, kar dokazujeta današnja negotova položaja Bosne in Hercegovine ter Kosova. Po tem, kar smo videli na Balkanu, je bilo torej mogoče pričakovati nov konflikt na evropskih tleh.

V podnaslovu vašega dela Balcania, ki se glasi »zadnja evropska vojna«, ste se torej zmotili.

Gre za odločitev urednika, naslov bi moral biti le Balcania. Prav tako vojna v Jugoslaviji ni bila zadnja evropska vojna. Vroče je bilo v Gruziji, Abkaziji in Nagorno Karabahu. Prav tako pa ne smemo pozabiti na Natovo bombardiranje Beograda leta 1999 in nastanek države Kosovo. Takrat je šlo za umetno premikanje državnih mej. Če obstaja neodvisno Kosovo, potem bi logika narekovala, da lahko razglasimo tudi avtonomnost Donbasa.

Je bil torej nastanek Kosova nekakšna napoved za dogajanje v Ukrajini?

Do določene mere je bilo rojstvo Kosova nek precedens. Po drugi svetovni vojni bi morali določiti, da se mej držav več ne sme premikati. V resnici pa sta Evropska unija in Nato v primeru Kosova spodbujala krčenje suverenosti Srbije in vsilila nastanek nove države.

Kje vidite podobnosti med dogajanjem na Balkanu in vojno v Ukrajini?

V obeh primerih gre poleg bitk med rednimi vojskami za državljansko vojno. Če je mogoče vojaškemu konfliktu priti do dna, pa so posledica državljanskih vojn desetletja napetosti, jeze, srda in neporavnanih računov. Prav tako gre v obeh primerih za vojno v slovanskem svetu. Medtem ko Italijani prej pozabimo na polpreteklo zgodovino, je za slovanski svet, kar se zgodovine tiče, značilen slonji spomin. Pomislimo, na številne vojaške skupine, ki so med vojno v devetdesetih navdih iskale v ustaškem oziroma četniškem gibanju. Zdel se je podaljšek druge svetovne vojne. Tito je umrl, na dan pa so spet prišli nacionalizmi in stare zamere. Prav tako se v Ukrajini v sklopu bojev še vedno obuja spomin na holodomor in rusko domovinsko vojno proti nacizmu.

Kaj pa razlike?

Med vojno na Balkanu ni bilo takih mas beguncev, ki so bežali pred konfliktom. Prav tako ta vojna Evrope finančno ni bistveno prizadela. Konflikt v Ukrajini pa je vsakega izmed nas že udaril po žepu.

Pa vendar velja vojna v Bosni in Hercegovini med vojnimi dopisniki za najhujšo. Je nekakšno merilo za strahovitost vseh ostalih vojn.

Videl sem veliko zelo hudih vojn. Nikjer pa nisem videl Srebrenici podobnega dogajanja. Tam je bilo v nekaj dneh pomorjenih skoraj 8000 ljudi. Ta vojna je dokazala, kako zelo krhka so nekatera evropska ravnovesja. Hkrati pa je konflikt za Evropsko unijo pomenil zamujeno možnost navezovanja stikov z evropskim islamom, ki ga najdemo v Bosni in Hercegovini. Prav tako bi morala Evropska unija nadzorovati vsebino zgodovinskih učbenikov, ki jih na Balkanu uporabljajo pri pouku v šolah. Zgodovinska dejstva se tam namreč prepogosto uporabljajo kot bojni kij.

21. novembra je minilo natanko 27 let od podpisa Daytonskega sporazuma, ki je zajamčil konec vojne v Bosni in Hercegovini. Kakšna je situacija 27 let kasneje?

Poznate zgodbo o milijarderju, ki zboli za hudo boleznijo, pa se odloči za hibernacijo, v upanju, da se bo nekega dne zbudil in ga bodo lahko ozdravili? No, v Bosni in Hercegovini je takrat prišlo do zamrznitve konflikta. To je bil vsiljen mir, še zdaleč pa ni bil to konec napetosti. Nevarnost ponovnih nemirov je velika, res pa je tudi, da so ljudje naveličani vojne.

Bomo podobnemu sporazumu kdaj priča tudi v Ukrajini?

Prav gotovo. Svet si enostavno ne more dovoliti grožnje jedrskega konflikta med svetovnimi velesilami. Vojna je že zdaj za obe strani ogromno breme, ekonomska depresija je skrb vzbujajoča.