Novinarstvo ni stvar zmage ali poraza

»V novinarstvu ni stvar v zmagi ali porazu. Gre za postopno erozijo samospoštovanja,« je za mizo, za katero je sedel z enim od svojih »globokih grl«, dejal preiskovalni novinar Nick Davies v seriji Vdor, ki so jo nedavno začeli predvajati na nacionalni televiziji.

Misel je sicer izrekel televizijski lik, vendar serija temelji na resničnih dogodkih in razkriva enega največjih medijskih škandalov v zgodovini. Interesi medijev na eni strani in politike oziroma oblasti na drugi so zamajali zaupanje v sistem. A brez strahu, vsaj za zdaj – sistem, ki se je zelo zamajal, ni (bil) slovenski, pač pa britanski. Čeprav …

Za novinarja ni nič hujšega, kot da je sam zgodba. Od lanskega 3. maja smo bili v Sloveniji novinarji in mediji to (žal) spet kar nekajkrat. Izzivov, ki jih pred nas postavljajo na eni strani lastna vest, na drugi pa pričakovanja javnosti in lastnikov, ni vedno manj, temveč ravno nasprotno.

Slovenija je bila na indeksu svobode medijev lani na 33. mestu, letos je na 36. Ta številka sama po sebi ne pove kaj dosti, saj realnost spremljajo vse pogostejša odpuščanja v medijskih hišah, prekarnost, v katero so pahnjeni mladi novinarke in novinarji, nerazumljenost vloge medijev v očeh lastnikov ter pritiski vsakokratne oblasti, ki, četudi ima pred volitvami polna usta besed o pomenu svobodnih medijev, ob zasedbi položaja na marsikaj prikladno »pozabi«. Tudi visokoleteče napovedi prenove medijske politike in zakonodaje niso izpolnile pričakovanj niti prinesle dejanskih sprememb pogojev dela v uredništvih. Oblast ima precej raje finančna izsiljevanja in revna uredništva.

Vsakič znova me užalosti, ko sposoben novinar oziroma novinarka zapusti ta poklic, ker v njem ne vidi več svetle prihodnosti. Bitk, ki jih je treba na dnevni ravni biti, je vedno več, in vedno redkeje iz njih novinarji in mediji izidemo kot zmagovalci. V času, ko enega od najbolj pomembnih položajev v državi prevzema politik, ki se zavzema za odpravo obveznega RTV prispevka, in ne zamudi priložnosti, da pljuva po novinarjih oziroma medijih, slutim, da bo v prihodnosti bitk še veliko. Je torej vredno?

Odgovor, pa ne zato, ker ga pišem s položaja članice upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije, ne more biti drugačen kot odločen da. Je vredno. Washington Post, pri katerem so februarja napovedali, da bodo odpustili približno 30 odstotkov zaposlenih, ni zaman znan po krilatici Demokracija umira v temi. Luč, ki v Sloveniji še brli, je šibka, in vendar se moramo tudi sami pogledati v ogledalo. Ni vse, kar naredimo, povemo, objavimo, narejeno tako, da služi interesu javnosti. Ogromno zato lahko prispevamo k zaupanju v medije tisti, ki jih (so)ustvarjamo. Z odgovornim, profesionalnim poročanjem in z večkratnim preverjanjem informacij – čeprav je to v času, ko kakovost in profesionalnost izpodrinjajo hitrost, gonja za kliki in grožnje z odpuščanji, vedno večji izziv.

A vprašati se vendarle moramo, kdo se bo uprl pritiskom po pretirani rabi umetne inteligence, če ne mi, novinarji? Kdo bo preprečil nadlegovanje delavk v medijih, če bomo molčale, ko bo kolegica tarča nadlegovanja, ali pa bomo to celo me same? Zakaj vsakič posebej jasno in glasno ne obsodimo prirejenih fotografij vidnih političark, ki jih na družbenih omrežjih objavlja (namišljeni) »novinar« za namen diskreditacije in ponižanja? Čemu nemudoma ne obsodimo posameznikov in posameznic, ki iz novinarstva preidejo v politiko in potem nazaj v novinarstvo? Je kaj čudnega, če ugled našega poklica v očeh javnosti pada? Odgovor, tudi zato, ker ga pišem s položaja članice upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije, je tokrat žal ne. Novinarji smo zmotljivi in prav bi bilo, da bi si to večkrat priznali.

In vendar … Brez profesionalnih in kakovostnih novinark in novinarjev, ki razgaljajo sistemske zlorabe, korupcijo, nevestna ravnanja nosilcev oblasti, brez lokalnih medijev, ki so izjemno pomemben, včasih celo edini zanesljiv vir informacij v določenem okolju, se nam ne piše dobro. Res ne. Marsikdo se bo ob tem posmehnil, zamahnil z roko in si mislil, da čisto lahko shaja brez dobrega televizijskega, radijskega, časopisnega in spletnega novinarstva. Ne more, vsaj ne, če želi živeti v družbi, ki ji je mar za to, kako delujejo institucije, kdo krši pravila in zakone, kje se dogajajo zlorabe, pa tudi, kaj je vredno pohvaliti.

Če bomo kot družba dopustili, da bodo resne novinarske prispevke zamenjala družbena omrežja in zapisi, generirani s pomočjo umetne inteligence, bomo lahko slovenski demokraciji le še prižgali svečo na njen prerani grob.