Obrazi prihodnosti: O čem in kako razmišljajo mladi

Časopis Dnevnik je od januarja do maja letos vsak teden dve strani časopisa namenil dijakom. Objavili so približno 120 njihovih prispevkov. Projekt so poimenovali Obrazi prihodnosti. Z njim so želeli pridobiti mlajše bralce in izvedeti ne le o čem, temveč tudi kako mladi razmišljajo.

Povabilo k sodelovanju je sprejelo 19 od 81 slovenskih gimnazij. 21 šolskih in 16 Dnevnikovih mentorjev je 172 dijakom pomagalo prenesti prispevke na časopisne strani. »Večina dijakov je želela pisati kolumne in komentarje, tudi za intervju so se še nekako odločali. Nihče pa ni želel napisati reportaže, članka, poročila in podobno. Tako da smo imeli tudi učne ure iz novinarskih žanrov,« se začetkov spominja koordinatorka projekta Petra Mlakar. Cilj projekta je bil, da bi dijaki poskrbeli za vse vidike novinarskega prispevka, torej za vsebino, grafiko, fotografije in podpise pod njimi. Tehnični uredniki so jim na koncu le postavili strani.

Predstavitve projekta na Medijski beri sta se udeležila tudi dva izmed sodelujočih dijakov. Jaka Smerkolj z Gimnazije Vič je z Dnevnikom sodeloval preko šole in Društva ljubljanskih gimnazijcev. Opaža, da jim je Dnevnik ponujal več svobode pri izbiri in zapisu izbranih tem kot nekatera šolska glasila. »Največji problem je bil misli, ki jih tudi v šolskih glasilih izražamo na nek polliteraren način, spraviti v novinarsko, publicistično pisavo in če se je le dalo v zgodbo za komentar, kolumno ali gloso,« dodaja. Tejo Majcen z Gimnazije Jesenice pa je presenetilo krajšanje novinarskih besedil. Ni bilo dovolj, da so prispevek skrajšali, ko je bil dokončan. »Ko smo prišli na Dnevnik urediti zaključne podrobnosti, je bilo treba še vseeno veliko krajšati. Dva članka smo morali tudi združiti,« pripoveduje in z nasmeškom doda: »Smo pa za tolažbo celoten članek objavili v šolskem časopisu.«

Dotaknili so se tudi branosti časopisov med mladimi. Zdi se, da predvsem zaradi interneta informacij ne iščejo več na časopisnem papirju. Strinjata se, da jih večina ne bere dnevnega tiska. »Tudi sama nisem imela te navade. S projektom pa smo dobili mesečno naročnino na Dnevnik in smo se kar navadili brati,« opaža Teja in dodaja, da časopis ponuja povsem drugačno perspektivo kot hiter pregled spletnih vsebin. Projekt pa se jima ne zdi pomemben zgolj s tega vidika. Z njim sta pridobila nenadomestljiva znanja, poznanstva in izkušnje. »Dijaško glasilo je nefokusirano, ker smo tudi dijaki včasih takšni. Tu pa se zaveš, da bo tvoj članek objavljen v Dnevniku in bolj razmisliš, o čem boš pisal. Pomembno se mi zdi, da se tak projekt nadaljuje in da to ni to le gesta za pridobivanje več mladih bralcev in malo dobre promocije,« poudarja Jaka.