Portret: Doktor Horowitz izpolnjuje otroške želje ilustratorja Cirila Horjaka

Bralci časnika Večer doktorja Horowitza  poznajo po ilustracijah, drugi po stripih in tretji po njegovi zunanjosti – bradi in črnem klobuku. »Malo “underground”, malo kontroverznosti, vedno za akcijo, včasih nekoliko odbit, toda nabit z metaforami in eksplozijo idej o risbi in stripu. To je to,« je 37-letnega ilustratorja Cirila Horjaka opisal nekdanji novinar Večera, sedaj pa direktor direktorata za medije Miro Petek, ki Večerovega ilustratorja vidi kot slovenskega Spiegelmana.

Njegov govor je hiter tako kot njegov način življenja, dela. Je oče štirih otrok, ilustrator, predavatelj, risar stripov, vodi delavnice za otroke z avtizmom. Že v ranem otroštvu se je spoprijateljil z risbo, saj sta z bratom risala in pisala revijo Packa od črnila. Cirilu Horjaku so se želje iz otroštva začele izpolnjevati leta 2007, ko mu je Tomaž Ranc na Večeru kot neizkušenemu ilustratorju ponudili priložnost, od takrat pa je v sobotni prilogi portretiral že 316 ljudi. Delo na mariborskem časniku je tako v petih letih postalo neločljiv del njegovega življenja. »Delo na Večeru je moja identiteta, ki skupaj z delom s hendikepiranimi, z vlogo očeta, z izobraževanjem s stripom oblikuje, kar hočem biti in moram biti. Ko me prijatelji vprašajo, če še kaj delam zase, jim rečem: da to, je to, kar sem čakal od otroštva.«

Herojstvo Cirilovega dela

Literarnemu in besedilno usmerjenemu svetu predstavlja ilustracija osvežitev. Horjak meni, da je učinkovito dopolnilo besedila, ustvari prostor debate in predstavi tudi druge vidike. »Vedno, ko izvem temo članka, preberem že objavljena besedila o temi, informacije, skušam prehiteti novinarja.«  Horjakovo ustvarjalnost in njegove pogled, ki seže širše, je opazil Večerov novinar Jure Stojan: »Časopisni ilustrator ni navaden bralec, ki bi prebral končno različico novinarskega besedila in jo dopolnil z vizualnim komentarjem. Ilustrator je v članek vpet od samega začetka; seznaniti se mora z dejstvi, argumenti, dokazi, z zgodbami, s pričami, junaki. In prav v tem leži herojstvo Cirilovega dela, njegovo garanje.«

Njegove ilustracije so največkrat kritične s kančkom soli, vendar ne črne. Zaveda se svoje odgovornosti, ki jo ima do bralcev, saj ve, da ilustracije nosijo močno čustveno konotacijo. Njegova risba je bila namreč vzrok tožbe, ker bi naj povzročila srčne težave, prizadetost, nemir in slabo zbranost Borisa Šušteršiča, je povedal Horjak.

Ilustrator kot komentator in umetnik

Sebe nima za umetnika, ker meni, da je ta beseda preobremenjena. »Vesel sem, da sem se te nalepke otresel, saj kot ilustrator z likovnimi sredstvi jasno sporočam informacije, poudarjam bistveno, pretiravam. Nekdo je rekel, da je novinarstvo literatura, ki se ji mudi, potem je časopisna ilustracija likovnost, ki se ji mudi.«

Svoj talent je razvijal z izobraževanjem, diplomiral pa je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Njegove ilustracije so oblikovale slovenska dnevnika Delo in Večer, sodeloval je z javno televizijo, s humanitarnimi organizacijami in farmacevtskimi podjetji, radijem Študent ter televizijo. Podoba aplikacije Talking Ginger na družabnem omrežju Facebook je prav tako nastala izpod njegovih rok. V okviru Stripburgerjeva akademije stripa je pripravil prvi slovenski učbenik stripa Najmanjša velika enciklopedija stripa, o kateri je Miki Muster dejal: »To je knjiga,zaradi katere si želim, da bi bil še enkrat otrok.« Za svoje izobraževalno delo pa je leta 2011 prejel nagrado Andragoškega centra Slovenije.