Predlog zakona o AVMS diskriminatoren do domačih ponudnikov

V Društvu novinarjev Slovenija smo začudeni nad rešitvami, ki jih ob prenosu Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMS) v zakon o AVMS predlaga pristojno ministrstvo in ki so dobile podporo na pristojnem odboru državnega zbora. Ko smo se zadnjič oglašali v zvezi s predlogom tega zakona, so bile rešitve, ki so opredeljevale obveznosti ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev za razvoj evropskih avdiovizualnih del, popolnoma drugače definirane.

Ministrstvo je določbe direktive, ki naj bi bile namenjena zmanjšanju neenakopravnega položaja domačih in tujih ponudnikov, in ki državam članicam omogočajo, da tudi tujim ponudnikom, kot sta na primer Netflix ali HBO, naložijo, da del prihodkov, ustvarjenih v državah, kjer ponujajo vsebine, nimajo pa tam sedeža, vrnejo na te trge in s tem podprejo domačo produkcijo, uporabilo predvsem za dodatno obremenitev domačih televizijskih programov in ponudnikov VOD-storitev (video on demand). Predlog zakona, ki je v parlamentarni obravnavi, namreč tako domačim kot tujim ponudnikom nalaga enako obveznost in to v višini kar 6 odstotkov prihodkov bruto letnega prihodka, ki ga morajo nameniti v proračunski sklad za avdiovizualno produkcijo. Ob tem predlog zajema tako izdajatelje televizijskih programov kot ponudnike videa na zahtevo, izvzeti so le RTV Slovenija, programi posebnega pomena, lokalne televizijske postaje, specializirani televizijski programi in ponudniki AVMS, katerih prihodki so letno nižji od 200.000 evrov.

Države Evropske unije imajo različne rešitve,  vendar se večinoma odločajo za nižje prispevne stopnje, največkrat okoli 2 % in pogosto omogočajo izbiro med neposrednim investiranjem v produkcijo ali vplačilom v (obstoječe) sklade oziroma sheme za financiranje filmov. V številnih državah so tako ponudniki spodbujeni, da investirajo v produkcijo avdiovizualnih del, in šele če ne dosežejo zahtevanega odstotka, del prihodka vplačajo v sklad. Predlagana zakonodaja te možnosti ne dopušča. Izdajatelj televizijskega progama v Sloveniji mora tako, ne glede na že tako visok odstotek lastne domače produkcije, 6 odstotkov prihodkov, ki jih ustvari sam in z njim povezana  podjetja, odvesti kot prispevek v sklad. Takšna rešitev je v nasprotju z namenom direktive in ne vzpostavlja enakih pogojev na trgu. Nasprotno, ponudnikom AVMS-storitev s sedežem v Sloveniji poleg obstoječih nalaga dodatne obveznosti in jih s tem postavlja v diskriminatoren položaj proti tujim ponudnikom, ki niso zavezani k zagotavljanju obveznih deležev lastne produkcije in produkcije slovenskih avdiovizualnih del. Ob tem se zastavlja tudi vprašanje, kako bo ministrstvo od tujih ponudnikov sploh pridobilo podatke o deležu prihodkov, ustvarjenih na slovenskem trgu, in ali bodo ti ponudniki na našem trgu sploh ostali.

V predlogu zakona se ponavlja tudi zgodba iz predloga zakona o medijih iz preteklega poletja. Z zakonom naj bi se ustanovil sklad za evropsko avdiovizualno produkcijo, vse pristojnosti povezane z ustanovitvijo, upravljanjem, nadzorom in merili za razdeljevanje sredstev pa so nedefinirane in prenešene na ministrstvo. Te »podrobnosti« je ministrstvo prepustilo v urejanje v podzakonskih aktih, torej v izključni pristojnosti ministra. Gre za očitne in nedopustne pravne vrzeli, ki bi morale biti dorečene že ob sprejemu zakona. Ustanovitev sklada je tudi unikum v evropskem merilu, saj s finančnimi dajatvami za spodbujanje filmske produkcije praviloma upravljajo nacionalne filmske agencije.  Zato je veliko vprašanje, zakaj se sklad sploh ustanavlja, saj bi s temi sredstvi lahko upravljal že obstoječi Slovenski filmski center. Jasno je tudi, da ponudniki AVMS, torej operaterji, nimajo nekih notranjih rezerv, zato bodo obveznost, ki jo zakon nalaga, preložili na naročnike, torej državljane.

V društvu novinarjev smo se zavzemali za prenos direktive na način, ki bi zmanjševal neenakopraven položaj domačih ponudnikov in v Slovenijo vrnil nekaj sredstev za domačo avdiovizualno produkcijo, ob izvzetju domačih izdajateljev televizijskih programov in razumni obremenitvi ponudnikov videa na zahtevo, ki bi jo ti lahko izpolnili tudi preko neposredne investicije v produkcijo. Nasprotujemo pa rešitvi, kot je predlagana v zadnjem predlogu spremembe zakona o AVMS, zato poslance pozivamo, da predloga ne podprejo.