Ranka Ivelja: Odgovor na prispevek Čigavo razsodišče

Vida Gorjup Posinkovič je v sobotnem prispevku Čigavo razsodišče, ki je bil objavljen v Primorskih novicah, nanizala vrsto polresnic, s katerimi delo Novinarskega častnega razsodišča prikazuje nepoučeno, omalovažujoče in neresnično.

Novinarka razsodišču očita „bizarno razsojanje“ v primeru, ki ga ne konkretizira. Bralci zato ne izvedo, kaj je pritožnik novinarju oziroma novinarki očital in s kakšnimi argumenti je razsodišče razsodbo oziroma stališče v konkretnem primeru (ali primerih) utemeljilo. To bi lahko avtorica prispevka mirno storila, saj so vsa sprejeta stališča – in razsodbe – objavljena na spletnih straneh razsodišča oziroma Društva novinarjev Slovenije (DNS). Na takšne očitke lahko zato odgovorim le načelno.

Predsednica Novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja.

Pravilnik o delu razsodišča, ki je javno objavljen na naših spletnih straneh, določa tudi rok za odgovor novinarja na pritožbo. Zgodilo se je že, da nas je novinar, ki zaradi različnih okoliščin ni mogel pravočasno odgovoriti, prosil za podaljšanje tega roka, čemur smo praviloma ugodili. Ni pa mogoče tega roka podaljševati v nedogled, saj bi s tem onemogočili delo razsodišča, bili pa bi tudi nepravični do novinarjev, ki se roka držijo, in do pritožnikov, ki pričakujejo razsodbo/stališče v razumnem času.

Prispevek Čigavo razsodišče, ki ga je napisala Vida Gorjup Posinkovič, lahko preberete TUKAJ

Tudi na očitek, da je razsodišče svojo razsodbo „prek medijev takoj razglasilo „urbi et orbi“, je težko odgovoriti, saj ni jasno, katero konkretno razsodbo oziroma stališče je imela avtorica v mislih in kaj natanko je (bilo) z objavo razsodb in stališč razsodišča narobe. Praviloma jih objavimo na spletnih straneh, razen pritožniku in novinarju pa jih pošljemo tudi medijem. Zavajajoča je trditev avtorice, da naše razsodbe „prerastejo celo v dokazno gradivo na čisto pravih sodiščih“. Če bi vsaj pogledala v naš pravilnik, bi lahko hitro ugotovila, da razsodišče svojih razsodb in stališč v primerih, ko izve, da tečejo postopki pred sodišči, ne objavi. V teh primerih jih zamrznemo do konca sodnega postopka.

Avtorica zapisa meni, da nimamo pravice razsojati o delu novinarjev, ki niso člani DNS ali Sindikata novinarjev Slovenije. To pravico naj bi si po njenem mnenju celo „uzurpirali“. Novinarsko častno razsodišče je skupni organ DNS in SNS, ki sta najbolj množični stanovski organizaciji; prva ima blizu 1100 članov, druga blizu 700). Ko se izrekamo o pritožbah na novinarsko delo nečlanov, v skladu s pravilnikom o delu NČR ne sprejemamo razsodb temveč stališča. Ta so tako kot razsodbe utemeljena na profesionalnih standardih in etičnih pravilih, zapisanih v Kodeksu novinarjev Slovenije, ki v temeljih ne odstopa od kodeksov, ki veljajo v drugih državah, ali od pogosto navajane Muenchenske deklaracije IFJ. Pravice do izrekanja stališč pa si v tej državi ni treba nikomur „uzurpirati“, saj to pravico vsem zagotavlja ustava, po kateri lahko vsakdo javno izraža svoje mnenje o del(ovanj)u drugih in zato prevzema tudi odgovornost. S tega vidika je tudi povsem neutemeljen očitek avtorice, da se DNS, “skupaj s svojimi organi“, obnaša kot da bi imela popoln monopol nad presojo novinarske profesionalnosti. Nikomur namreč ne odrekamo pravice, da tako kot mi javno izraža svoja stališča.

Naše razsodbe in stališča za novinarje nimajo gmotnih ali kakršnihkoli drugih sankcij. Štejejo le toliko, kolikor so jih novinarji in uredniki pripravljeni upoštevati in jim prisluhniti. Novinarka povsem napačno razume funkcijo razsodišča kot samoregulacijskega telesa. Novinarsko častno razsodišče ne znižuje, temveč – nasprotno – krepi ugled novinarske profesije. Temelj verodostojnosti poklica je sposobnost prepoznavanja lastnih napak – te delajo tudi najboljši! – zato, da se te ne bi ponavljale. Praksa v razvitih evropskih državah tudi kaže, da se povsod tam, kjer sorodni organi samoregulacijske vloge ne opravljajo zadovoljivo, (o)krepijo regulacijske težnje države.

Avtorica ima vso pravico, da konkurenčno stanovsko združenje (najbrž je imela v mislih Združenje publicistov in novinarjev Slovenije, katerega članica je) vidi kot povsem enakovredno DNS in da verjame, da prav tako „zavzeto skrbi za etničnost (najbrž je imela v mislih etičnost, op. R. I.) in profesionalnost novinarjev – svojih članov“. Dejstvo pa je, da se prizadeti posamezniki in pravne osebe s pritožbami čez delo novinarjev množično obračajo na naše razsodišče, ki obravnava vse prejete popolne pritožbe. V enem primeru se je na nas obrnilo tudi Združenje novinarjev in publicistov.

S spoštovanjem.

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča