SLAPP postopki resna grožnja – zakonodaja nujna

V Društvu novinarjev sistematično spremljamo napade na novinarje, januarja 2021 smo objavili obsežno poročilo, napade pa beležimo tudi na nacionalni platformi za prijavo napadov. SLAPP tožbe smo tudi v Sloveniji identificirali kot resno grožnjo novinarstvu in javnemu interesu, ki so ji še posebej izpostavljeni mali neodvisni mediji, ki nimajo resursov za soočanje z negativnimi posledicami velikega števila neutemeljenih sodnih postopkov. Smo pa v društvu že leta 2015 pripravili analizo tožb in ovadb medijev, s katero smo poskušali ugotoviti, če prihaja do zlorabe sodnih postopkov za utišanje novinarjev. Takrat stanje še ni bilo zaskrbljujoče. Je pa ta pojav zelo težko sistematično spremljati, ker mediji ne vodijo evidenc vseh odprtih sodnih postopkov.

Razmere za delo novinarjev so se v zadnjih letih močno poslabšale, kar vključuje tudi izrazito povečanje števila SLAPP postopkov. Število odprtih primerov, ki jih je Rok Snežič sprožil zoper novinarje portala Necenzurirano se neprestano spreminja. Trenutno je odprtih med 33 in 45 primerov, sodišča namreč primere združujejo, lahko pa nedvomno vse primere uvrstimo med SLAPP postopke. Kot SLAPP tožbo so novinarji označili tudi tožbo nekdanjega ekonoma mariborske nadškofije Mirka Krašovca, ki toži tri zaposlene na RTV Slovenija (RTVS) zaradi domnevne žaljive obdolžitve. Od novinarjev Mateja Korošca in Tanje Starič ter takratne odgovorne urednice informativnega programa Manice Janežič Ambrožič terja odškodnino zaradi poročanja ob obletnici finančnega zloma nadškofije. Kot SLAPP postopek je prepoznana tudi tožba Sergeja Racmana proti Anuški Delić.

V društvu novinarjev smo večkrat pozvali, da se država odzove na ta problem, zato seveda podpiramo predlagano direktivo o zaščiti oseb pred SLAPP postopki. Prav tako smo že leta 2015 predlagali reformo žaljenskih deliktov, katere bistvo je dekriminalizacija kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, kar priporočata tudi Evropski parlament in Svet zaradi potencialnih negativnih zastraševalnih posledic za svobodo izražanja. Ministrstvo za pravosodje pozivamo, da ponovno preuči naš predlog.

Direktiva nedvomno odgovarja na bistvena vprašanja povezana s SLAPP postopki, kot so zgodnja zavrnitev očitno neutemeljenih sodnih postopkov, obrnjeno dokazno breme in razbremenitev stroškov toženih v SLAPP primerih.

Stališče društva novinarjev je, da bi morala direktiva državam jasneje predpisovati, na kakšen način lahko sodišča prepoznavajo in zavračajo SLAPP tožbe. To je pomembno zaradi dveh razlogov:

1. Ker bo le tako mogoča učinkovita zaščita pred SLAPP v vseh državah.

2. Ker se bo v nasprotnem primeru razvil t.i. SLAPP turizem. Posamezniki in podjetja bodo serijske tožbe vlagala v državah, kjer bo SLAPP zakonodaja ohlapnejša.

Strinjamo se, da je edini primeren način za presojo od primera do primera, vendar pa mora že direktiva določiti minimalne standarde za identifikacijo SLAPP postopkov. Standard, kaj je SLAPP, mora biti enoten za celotno Evropsko unijo in ne more biti prepuščen v določanje državam članicam, saj to lahko vodi v različna merila za prepoznavanje SLAPP postopkov.

Glede definicije meril za SLAPP je bilo narejenih že kar nekaj dobrih orodij. Med drugimi spletni vprašalnik za identifikacijo SLAPP, ki ga je objavila organizacija Index on Censorship, zato določitev kriterijev ne bi smela biti pretežka naloga. Zelo pomembno je tudi, da imajo sodišča tudi tekom postopka možnost ugotoviti, da gre za SLAPP tožbo, torej tudi izven postopka zgodnje zavrnitve.

Po našem prepričanju bi morala direktiva jasneje izpostavljati pomen javnega interesa, ki je v primeru SLAPP ogrožen, saj medijske hiše in novinarje sili v (samo)cenzuro. To bi se lahko rešilo na način, da bi sodišča morala med kriteriji za presojo, ali tožba spada v domeno SLAPP, opraviti “test javnega interesa” – torej že pred ali pa vsaj ob vsebinski obravnavi tožb presoditi, ali in kako bi samo dejstvo, da jih bi sodišče obravnavalo, ogrožalo javni interes. V takšnem primeru bi vse stroške poravnali tožniki. Predlagamo, da se med kriteriji ne uporablja število tožbo, saj je lahko za utišanje novinarjev dovolj že ena – sploh, kadar je razmerje med strankama (po premoženju itd.) izrazito v prid tožniku. To pomeni, da bi morala direktiva vsebovati tudi jasno opredelitev, kaj je javni interes.

Prav tako bi morala v uvodu besedila jasno predstaviti ureditev na Švedskem, ki je do zdaj edina uvedla mehanizem proti SLAPP.

Pomembna pomanjkljivost direktive je tudi, da ne pokriva SLAPP postopkov, ki nimajo čezmejnega učinka. Če teh zaradi pravnih omejitev ni mogoče vključiti v direktivo, je ključno, da države in tudi naša vlada takoj začnejo aktivnosti za sprejem zakonodaje, ki bo omogočala zgodnjo zavrnitev očitno neutemeljenih sodnih postopkov, v katerih sta tako tožnik kot toženec iy iste države, kjer je vložena tudi ovadba ali tožba. V tem delu pričakujemo proaktivnost ministrstva in nove vlade.  Izkušnje namreč kažejo, da ima večina SLAPP postopkov, ki so jim bili ali so jim izpostavljeni slovenski novinarji nacionalni značaj, zato direktiva v teh primerih ne bo aplikativna.