Zakon o medijih – Svojevrstna mala medijska ustava?

Odbor državnega zbora za kulturo, šolstvo, šport in mladino je pripravil javno predstavitev mnenj o predlogu zakona o medijih. Svoja stališča je predstavilo tudi Društvo novinarjev Slovenije.

Že današnji dan je v marsičem ogledalo skrajno zaskrbljujočih trenutnih razmer v slovenskih medijih. Novinarji Dnevnika so ga namreč začeli s protestom, ker uprava že 504. dan ni imenovala odgovornega urednika, ki bi uredništvo vodil s polnimi pooblastili in mandatom. Delo Revije, največja revijalna založniška hiša, zaposlenim že 120 dni ne plačuje prispevkov za socialno varnost, zamujajo plače, neredno izplačujejo honorarje. Lastniška agonija Večera traja že 644 dni, nejasna in negotova je tudi prihodnost Dela, ki je naprodaj. RTV Slovenija je predmet nenehnih političnih spopadov, ki se največkrat končajo z referendumskim odločanjem o Zakonu o RTV, kar vsakič znova okrni njeno pomembno vlogo v družbi.

Kaj nam takšna slika medijske krajine pove o 20 let stari državi? Nič dobrega, nasprotno! Ko se na zahodu ukvarjajo z novimi poslovnimi modeli, ki bi medijem omogočili preživetje v času tehnološke revolucije in spremenjenih navad občinstev, smo pri nas še globoko pri osnovah – pri skrb zbujajoči odsotnosti strateških medijskih lastnikov, ki bi jih zanimala poleg profita še družbeno relevantna vloga medijev, pri pomanljivi zakonodaji, ki je dopustila anomalije na medijskem trgu, in nezadostni samoregulaciji v novinarstvu, ki bi opravilo z notranjimi dilemami poklica. Razmere v slovenskem medijskem okolju, v slovenskem novinarstvu, ostajajo slabe in se še zaostrujejo. In če smo novinarji eden ključnih branikov demokracije, forum, prek katerega se družba pogovarja sama s seboj, in glavni zastopnikov javnosti v odnosu do političnih in gospodarskih centrov moči, potem je poglabljajoča se kriza novinarstva tudi nevarnost za sistem, ki temelji na svobodi govora in medijski pluralnosti. S kakovostnimi, profesionalnimi in verodostojnimi mediji, ki javnosti zagotavljajo celovite, resne, netrivialne informacije in interepratacije, obstane ali pade tudi razvita, strpna, odprta in demokratična javna sfera.

Zakon o medijih, ki je v javni razpravi, seveda ni čarobna palica, ki bi s še tako kakovostnimi rešitvami sam po sebi zagotavljal novinarsko avtonomijo, neodvisnost in profesionalnost. Zavedamo se, da smo v tem smislu v prvi vrsti odgovorni novinarji sami, a krovni medijski zakon je vseeno temelj, osnovni predpogoj, ki zagotavlja sistemsko okolje za razvoj kakovostnega novinarstva. Mediji so v nespornem javnem interesu, medijska dejavnost ni katerakoli gospodarska dejavnost, zato bi že sam zakon moral urejati poseben status novinarjev kot uresničevalcev ustavne pravice javnosti do obveščenosti.

Tudi tokrat se pisci zakona niso odločili za spopad z nekaterimi ustavno-pravnimi tolmačenji, da mediji nismo institucije posebnega pomena. Da nas torej ne morejo enačiti s tovarnami avtomobilov, hrane … Pa še te so podvržene določeni regulaciji! Da o bankah, borzno-posredniških hišah in ostalih finančnih institucijah sploh ne izgubljamo besed. Vztrajamo, da trg ni dovolj učinkovit regulator družbenih funkcij medijev v obrambi interesa javnosti. Zato ključni očitek predlaganemu Zakonu o medijih ostaja nezadostna regulacija lastniških razmerij, lastninjenja in kapitalskih prevzemov oziroma koncentracij v medijskih družbah.

Ključno vlogo pri presoji koncentracij mora ohraniti in še okrepiti Urad za varstvo konkurence, ki bi moral spremembe v lastništvu medijev preverjati po bistveno bolj zaostrenih in formaliziranih merilih, ki bi jih moral izpolniti vsak bodoči medijski lastnik. Finančna konstrukcija vsakega posla bi torej morala biti povsem pregledna, nedvoumni bi morali biti vsi viri financiranja, razkrite vse morebitne opcijske pogodbe, tihi družbeniki in delniška parkirišča. To bi lastniške vstope v medije onemogočilo špekulantom in tistim lastnikom, ki bi želeli medije zgolj finančno izčrpati. Jasne in konkretne predloge za zakonsko opredelitev kriterijev so na ministrstvo za kulturo že lansko jesen posredovali združeni novinarski aktivi, sodelujoči v pozivu za normalizacijo razmer. Vlada jih je v postopku oblikovanja zakona o medijih spregledala, zato ji danes predlagamo še enkrat.

Predlagani zakon o medijih uvaja Svet za medije, pri čemer nasprotujemo, da bi ta organ opravljal presojo primernosti kupca medija ali pa se opredeljeval do spoštovanja profesionalnih in etičnih standradov v medijih, saj to funkcijo na podlagi etičnih kodeksov uspešno opravljajo neodvisni samoregulacijski organi, kot je Novinarsko častno razsodišče. Zakon z načinom imenovanja v svet prek navadne večine v državnem zboru na široko odpira vrata politiki in torej tudi vsakokratnim dnevnopolitičnim interesom. Zavedati se namreč moramo krute realnosti, da so v trenutni politični kulturi v Sloveniji tudi visoko kredibilni strokovnjaki, imenovani v najrazličnejše organe, pogosto vnaprej diskreditirani. Obenem pa je Svet za medije organ brez ustrezno definiranih pristojnosti, odgovornosti, brez usposobljene kadrovske ekipe in finančnih sredstev, zato je v predlagani obliki po našem mnenju nepotreben.

Opozarjamo tudi na popolno odpravo omejitev za navzkrižno lastništvo v elektronskih in tiskanih medijih. Četudi se zavedamo nujnosti prilagajanja tehnološkim spremembam in zasledovanja multimedijskim poslovnim modelom medijev, smo prepričani, da je lahko popolna liberalizacija navzkrižnega lastništva na tako majhnem medijskem trgu, kot je slovenski, potencialno nevarna, sploh če bi do takšnih tendenc prihajalo na nacionalni ravno. Zavedamo se, da je lahko navzkrižno lastništvo v primeru manjših regionalnih in lokalnih medijev ključno za preživetje medijskih podjetij, obenem pa si ne predstavljamo, da bi lahko, denimo, nacionalni konglomerat velikih televizijskih, spletnih in tiskanih medijev še ščitil medijsko pluralnost.

V Društvu novinarjev Slovenije menimo tudi, da zakon na področju zaščite notranje avtonomije uredništev v razmerju do izdajatelja sicer prinaša premik naprej, po katerem uprave spodbuja k okrepljenemu dialogu z uredništvi pri imenovanju in razreševanju odgovornih urednikov, a še vedno vztrajamo, da bi bila edina ustrezna zaščita notranje avtonomije za operativno zagotavljanje uredniške neodvisnosti zavezujoče soglasje uredništva pri imenovanju in razreševanju odgovornega urednika. Na tej točki se vidi, da so pisci zakona podlegli pritiskom lastnikov in njihovemu opiranju na ustavno pravico od svobodne podjetniške pobude, ki še naprej dobiva prednost pred ustavno pravico javnosti do obveščenosti in konceptu medijev kot četrte veje oblasti.

Društvo novinarjev je že v zavezah za prenovo medijske politike opozorilo, da je tudi sofinanciranje javnega interesa na področju medijev neustrezno urejeno. In niti nov predlog zakona tega ne rešuje. Sistem zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev bi bilo treba preurediti v posredno, avtomatizirano in horizontalno subvencioniranje, neodvisno od vsakokratnih posamičnih odločitev raznovrstnih komisij, ki jim prav tako vedno očitajo politične interese in kriterije. Opozarjali smo, da bi že ob sprejemanju zakona morali biti pripravljeni tudi vsi podzakonski akti in definirani kriteriji, ki bi omogočali vzpostavitev takšnega sistema.

Novi zakon prinaša tudi nekatere pozitivne rešitve in premike. Zdajšnja ureditev je institut popravka in odgovora spremenila v ekskluzivni dostop do medijev in odprla vrata za zlorabe te ustavne pravice, ki so jo z veseljem izkoriščale politične stranke, državni organi, gospodarske družbe in lobiji. Novi zakon to anomalijo odpravlja in pravico do popravka reducira na zanikanje napačnih in neresničnih navedb na evropsko primerljiv način, s čimer pa v ničemer ne omejuje te, za državljane izjemno pomebne pravice.

Zakon ustrezneje definira novinarja, saj definicijo razširja na vse, ne le zaposlene in tiste, z urejenim statusom. Uvaja ustrezne mehanizme za urejanje konfliktov med uredništvom in izdajateljem ter znotraj uredništva, predvsem z uredniškim statutom in uvedbo poravnalnega odbora. Ureja tudi pravno varstvo za uveljavljanje ugovora vesti.

Zakon se primerno odziva na naraščajoči pojav sovražnega govora v komentarjih bralcev, poslušalcev in gledalcev, ustrezno določa odgovornost urednikov, če identiteta avtorjev ni znana in v tem delu tudi sledi novinarskemu kodeksu.

Zakon o medijih bi moral biti svojevrstna mala medijska ustava, ki bi že v naprej onemogočila, da bi neodgovorni medijski lastniki medije spravili v situacijo, ko se lahko odvrti tragični vrtiljak dogodkov, ki smo jim priča v gradbeni dejavnosti. In njihove prve obrise danes gledamo tudi v medijih. Še enkrat poudarjamo, da predlagani zakon predvsem na področju lastništva ne uvaja zadostnih regulacij, ki bi onemogočale, da breme neodgovornih poslovnih praks lastnikov, ki imajo medije predvsem zaradi lastnih kapitalskih in lastniških interesov, in njihovih kapitalskih malverzacij v imenu drugih, netransparentnih ciljev, ne pade na pleča novinarjev. S tem pa tudi javnosti. Zakon o medijih bi torej moral v prvi vrsti ščititi interese novinarjev, reprezentantov javnosti, ne pa medijskih lastnikov in lobijev, ki vanj skozi stranska vrata vsakokrat pripeljejo svoje, parcialne interese. Če se medijsko okolje ne bo uredilo tako, da bo zaščitilo svobodne, neodvisne kvalitetne medije in profesionalne novinarje, se bo ta narod slej ko prej zbudil v mentalni komi in z usodno poškodovano javno sfero. Takrat bo prepozno.

Poslance pozivamo, naj ne lomijo svojih političnih bitk na naših hrbtih. Zakon določa okvire našega delovanja, zato je potrditev jasnih pravil igre vaša odgovornost in naj ne postane poligon za politično preigravanje, ki bi se lahko končalo celo z referendumom.