Zapustil nas je novinarski kolega Ernest Ružič

Komentar

Zapustil nas je novinarski kolega Ernest Ružič

Irma BenkoFoto: Aleksandra Nana Rituper Rodež

Na kateri kamniti klopi naj sedim,
da bodo zvezde nad Debrecenom
zeleno natančno z zvezdami
v Peskovcih in Soboti
in z zvezdami nad Egrom …
Kje je tista klop,
kje so tisti večeri,
v katera osončja pojdejo …

Ernest Ružič: V DEBRECENU, iz pesniške zbirke Delibab, objavljene leta 1997

 

Vedno je iskal to klop, v soboto, 11. januarja 2020, pa mu je usoda prekrižala pot in v Peskovcih, kjer se je rodil v razburkanem letu 1941, verjamem, da ne čisto pomirjen, je sedel nanjo. Kajti komaj se je začelo leto, v katerem naj bi izšla monografija njegovih najzanimivejših spominov na novinarsko delo med zamejskimi Slovenci, predvsem v Avstriji in na Madžarskem. Jeseni mi je pripovedoval, da piše še zadnje besedilo, po izidu pa da je njegove življenjske poti lahko tudi konec. Ampak kamnita klop iz Delibaba mu je kljub dolgoletnemu iskanju prehitro ponudila dolgo iskani odgovor na vprašanje, na kateri klopi naj sedi …

Z Ernijem sva rojena v sosednjih vaseh. Moj prvi spomin na naju je z »goričke Mariške«, kjer sem ga kot radovedna najstnica skrivaj opazovala, kako osvaja svojo bodočo ženo. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa se najdeva kot poklicna kolega – on izkušen novinar osrednje RTV in jaz pripravnica pri Vestniku in Radiu Murska Sobota. »Zelenci« Marjan Dora, Boris Cipot, Ivan Gerenčer in Irma Berke smo imeli veliko srečo, da smo se začeli družiti z izkušenima in v javnosti prepoznavnima novinarjema Ernestom Ružičem in Jožetom Šabjanom, ki sta nam brez vsakršnega zadržka razdajala svoje novinarske izkušnje in nas sprejela kot enakovredne kolege in sogovornike v debatah. Nikoli ne bom pozabila naših juter ob kavi v takratnem bistroju v soboškem »Šopingu«, ki so bile pravzaprav mini tiskovne konference, na katerih smo si izmenjevali informacije, komentirali dogajanje in analizirali naše delo. Edinstveno in za današnje čase nepojmljiva kolegialnost, solidarnost in profesionalnost obenem. Erni, še poslednjič hvala!

Ernest Ružič je svojo bogato in ustvarjalno poklicno pot torej posvetil novinarstvu, predvsem spremljanju problematike slovenskih narodnostnih skupnosti na Madžarskem in v Avstriji. Poklicno novinarsko pot je začel leta 1965 na RTV Slovenija, in čeprav je vso službeno kariero preživel pri istem delodajalcu, je bilo njegovo delo raznoliko in zanimivo – od dopisnika Radia Slovenija iz Pomurja, novinarja v uredništvu oddaj za Slovence po svetu, redaktorja televizijske oddaje Mostovi/Hidak do specializiranega novinarja za spremljanje problematike zamejskih Slovencev v Porabju na Madžarskem in v Avstriji. Bil je tudi zunanji sodelavec več slovenskih časopisnih hiš, posebej pa se je angažiral pri zamejskih medijih. In tudi za Vestnik je z veseljem napisal kaj tehtnega – predvsem o narodnostni problematiki in kulturi.

Leta 2011 ga je takratni predsednik države dr. Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge Republike Slovenije za razvoj in ohranjanje Slovencev na Madžarskem in za ustvarjanje plodnih stikov in sodelovanja med Madžarsko in Slovenijo.

Ob angažiranem novinarskem delu si je znal vzeti čas za še eno veliko ljubezen življenja – literarno ustvarjanje. Izdal je tri romane in osem pesniških zbirk, med njimi nekatere v sodelovanju z drugimi avtorji. Prepričana sem, da bo v bližnji prihodnosti izšlo tudi njegovo poslednje literarno-publicistično delo, izida katerega žal ni dočakal. V Ustanovi dr. Šiftarjeva fundacija, katere dolgoletni aktivni sodelavec je bil, pušča neizbrisljivo sled. In prvi izvod njegove poslednje zapuščine bi sodil tja k njemu – na klop iz Delibaba.

Irma Benko