Alenka Leskovic 1946–2014

Tiho, nepričakovano in mnogo prehitro se je poslovila ena velikih dam slovenskega novinarstva. Novinarka z veliko začetnico. Alenka Leskovic.

V zgodovino slovenskega novinarstva se je najlepše zapisala leta 1991. O tistem času je novinarski sotrudnik, nekdaj zaposlen tudi na Delu, Jože Poglajen v Dnevnikovem portetu dr. Bučarja napisal: »Kolega Ervin Hladnik – Milharčič je o Bučarju zapisal, da je slovel kot pravniški fundamentalist, ki je zahteval, da se Slovenija izogne avanturam in se od Jugoslavije odcepi po pravni poti. A ni bil samo to. Sledi oblastne arogance je pokazal, ko je, nezadovoljen z njenim poročanjem iz skupščine, zahteval, da se novinarki Dela Majdi Vukelić odvzame akreditacija. To se ni zgodilo, je pa odšla takratna šefinja informativne službe Alenka Leskovic.« In to je to. To je bila Alenka Leskovic. Uprla se je velikemu demokratu, ubranila čast kolegice novinarke in odšla. Vzravnano, pokončno in ponosno. Malo takih.

Alenko Leskovic, ki je sanjarila o odvetniški karieri, je v novinarske vode zaneslo pravzaprav po naključju. Bolje rečeno, zaradi nuje. Ko je družino mnogo prezgodaj zapustil oče, znani ljubljanski odvetnik Franc Leskovic (med drugim je zagovarjal škofa Antona Vovka in še mnoge druge duhovnike, s čimer se vsekakor ni priljubil takratni oblasti, kar je kajpak čutila vsa družina), so se tri dame, mama Ina (prav tako pravnica po izobrazbi) ter hčerki Alenka in Lučka znašle na tankem ledu. V tistih časih majhna odvetniška pokojnina ni zadostovala. Zato je Alenka takoj po maturi na poljanski gimnaziji potrkala na vrata Dnevnika in Edo Glavič je pokazal veliko srce. Alenka je začela delati v desku.

Prevajala in pisala je, kmalu je poiskala dodaten vir zaslužka še pri Dolenjskem listu, kjer sta bili s sestro, in občasno tudi materjo Ino, hkrati lektorici in korektorici. Potem ji je v četrtem letniku pravne fakultete uspelo dobiti štipendijo Dela in »za kazen« je takoj po diplomi prišla med Delove novinarje. Ali v službo ali vrniti štipendijo. Denarja pa ni bilo nikjer …

K sreči je Alenko zagrabilo. Pravnico po izobrazbi je v notranjepolitični redakciji Dela čakalo specialno garanje – ustavni sistem in pravosodje. In je »padla noter«. Ni pisala zgolj o suhoparnih pravniških zadevah, kje pa. Pritegnile so jo zgodbe o premnogih krivicah, nesrečah, kjer je bila za marsikaj kriva prav togost pravnega sistema, poleg tega pa še neznanje vpletenih. Živahno je znala pisati reportaže s potovanj, prav tako iz držav, ki jih je obiskala kot članica SCIJ, Mednarodnega kluba novinarjev smučarjev. Pretresljiv je njen zapis iz ljubeljskega predora, ko je pronicljivo opisovala utrujene potnike, ki so se vračali na kratke obiske v domovino, pa so po polžje lezli proti državni meji z miličniki in cariniki ter neizogibnemu vprašanju: »Kaj imate za prijavit?«

Zanesljivo je tudi njena strokovna podkovanost pripomogla, da je leta 1988 zasedla mesto vodje službe za informiranje v Skupščini RS, ki jo je predčasno zapustila. In se vrnila na Delo. Prav v tistem času so se tožbe politikov in gospodarstvenikov proti novinarjem začele vrstiti kot po tekočem traku. Kdor je imel »pet minut časa«, je tožil. Ali novinarja, ali medijsko hišo, ali pa kar oba hkrati. Zato je Alenka predlagala, da bi »žgečkljivim«, občutljivim tekstom posvečali več pozornosti in se poskušali izogniti tožbam. Predlog je bil sprejet, Alenka pa je tudi zaradi bolj strokovnega dela začela še bolj študirati in je leta 1992 opravila celo pravosodni izpit. Žal dela ni imela ravno veliko, zato se je, čeprav s težkim srcem, odločila za spremembo in 1. januarja 1994 prestopila k Uradnemu listu RS. Tam je ostala do upokojitve leta 2007, zadnji dve leti kot odgovorna urednica Založbe Uradni list. Iz tistih časov je moč tudi na spletu najti njene številne predgovore k strokovnim publikacijam, prav tako pa tudi številne kolumne v Pravni praksi, s katero je sodelovala že v Delovih časih. In v Sobotni prilogi Dela. Za konec le še to, da bi verjetno odhod v pokoj preložila še za nekaj časa, če se ne bi v Uradni list začela vtikati politika. Tega pa ni prenesla.

Samo na kratko še o tem, da je bila Alenka Leskovic (uradno je bila Helena Alenka) tudi športnica, predvsem pa velika dobrodelnica. Tako je med drugim družini, ki je pred vojnimi grozotami pribežala iz Bosne, odstopila hišo, omogočila njihovemu sinu, da se je lahko poročil, pomagala je mnogim dijakom, študentom, prijateljem in sodelavcem.

In prav zaradi vsega zapisanega bi Alenkina zgodba morala biti tudi svetilnik za premnoge mlade novinarje. Tiste, ki mislijo, da se je zgodovina začela šele z njihovim prihodom. In so neizmerno srečni, da lahko posredujejo misli drugih z interneta in zagovarjajo mnenje politikov in gospodarstvenikov, ki povsod vidijo le lastno rit. In nas prodajajo.

Alenka Leskovic bi jim morala biti svetal zgled. Imela je hrbtenico in imela je svoj ponos. Nikoli ni bila naprodaj.

Uroš Šoštarič