Nesorazmeren ukrep zaradi posredovanja informacij

V torek je bil novinar portala Pod črto Anže Voh Boštic kot priča zaslišan v sodni preiskavi, ki jo Okrožno sodišče v Ljubljani vodi v kazenskem postopku zoper Aleksandra Lenarda, pooblaščenca za posredovanje informacij javnega značaja na vrhovnem državnem tožilstvu. Pooblaščenca je kazensko ovadil Zoran Janković, domnevno zaradi razkritja osebnih podatkov v šestih kazenskih ovadbah zoper Zorana Jankovića in družinsko podjetje Electa, ki jih je portal Pod črto prejel septembra 2017. Kazenske ovadbe je medij pridobil na podlagi zahteve po dostopu do informacij javnega značaja, ki jo je naslovil na Specializirano državno tožilstvo RS. Postopek je vodil Aleksander Lenard, tožilka Blanka Žgajnar pa je posredovanje odobrila. Novinar je bil najprej pozvan, da tožilstvu posreduje pridobljene ovadbe v postopku obnovitve spisa, zahtevo je zavrnil, kasneje pa na prošnjo Lenarda privolil. V kasnejšem kazenskem postopku je zaslišanje kot priča najprej zavrnil, ker je želel zaščititi svoj vir, potem pa pričal, da bi pojasnil, kako je potekal postopek dostopa do informacij in komunikacija z Lenardom. Opozorilo o posledicah teh postopkov za svobodo izražanja je Evropska zveza novinarjev objavila na platformi Sveta Evrope za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev.

Tožilstvo naj bi pooblaščencu želelo dokazati, da je v dogovoru z novinarjem namerno nedosledno zakril osebne podatke v posredovanih kazenskih ovadbah, kar da izhaja iz dogovora med novinarjem in pooblaščencem. Boštic te navedbe zanika in pravi, da dejstvo, da je pooblaščenca v sproženem postopku obravnaval kot vir in da ga je zato želel zaščititi, ne implicira, da sta z virom imela kakršen koli drugačen odnos kot uradni. Novinar je s pooblaščencem komuniciral le v okviru postopka za dostop do informacij javnega značaja. Vsekakor je v interesu javnosti, da je seznanjena s kazenskimi ovadbami zoper ljubljanskega župana, ki opravlja javno funkcijo in razpolaga z davkoplačevalskim denarjem. Takratno odločitev tožilstva, da se ni slepo sklicevalo na izjemo varovanja interesa postopka in je ovadbe posredovalo mediju, zato ocenjujemo pozitivno. Morebitno odgovornost pooblaščenca oziroma neustrezno zakrivanje osebnih podatkov v sicer obsežni dokumentaciji, česar v društvu ne zagovarjamo, se lahko ugotavlja v prekrškovnem postopku. Izvajanje pritiska nanj in na novinarja preko kazenskega postopka pa se zdi nesorazmerno. Razumemo ga lahko kot pritisk pomembnih posameznikov in tudi tožilstva na uradne osebe, ki so, kot kaže, javnosti posredovale preveč informacij.

Željo tožilstev in sodišč po izvzemu iz zahtev po javnosti njihovega dela, ki izhajajo iz Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), dokazuje tudi sklicevanje na nedavno sodbo vrhovnega sodišča, ki novinarjem in javnosti praktično onemogoča dostop do informacij po ZDIJZ v kazenskih in sodnih postopkih, vključno z dostopom do pravnomočnih sodb, z izgovorom, da nimajo pravne podlage za dostop do teh podatkov po specialni zakonodaji, ki ureja to področje. Na nesprejemljivost te prakse smo 29. septembra že opozorili pristojni ministrstvi in vlado. Odgovora še nismo prejeli. So pa nas novinarji obvestili, da sodišča nadaljujejo s prakso zavračanja dostopa do pravnomočnih sodb. Odnos vrhovnega državnega tožilstva do transparentnosti lastnega delovanja kaže tudi podatek, da ni prostovoljno izvršilo niti ene od odločb informacijske pooblaščenke, ampak je v vseh primerih sprožilo upravni spor. Pravosodna veja oblasti je očitno prepričana, da svojih postopkov in odločitev ni dolžna dajati na ogled javnosti. S tako prakso se Slovenija uvršča med države, v katerih sta tako nadzor javnosti nad delom vseh treh vej oblasti kot delo novinarjev sistemsko onemogočena.