Podelitev nagrad čuvaj/Watchdog čez 5, 4, 3, 2, 1

Do Odra pod zvezdami vodi dolgo stopnišče od tisočih korakov, ki so jih prehodili, upognjenih kamnitih stopnic. Včeraj, dan pred začetkom festivala Naprej/Forward, tam še ni bilo oranžno-črnih plakatov z gosti in smerokazov, ki obiskovalce vodijo proti dogajanju. Pot po stopnicah so spremljale le lutke, ki so negibno strmele s plakatov. Šele na zadnjem delu stopnišča so se pridušenim odmevom korakov primešali pogovor, zvoki prestavljanja pohištva in postavljanja panojev. Ekipa je pripravljala še zadnje malenkosti pred današnjo podelitvijo nagrad čuvaj/Watchdog za izjemne dosežke slovenskih novinarjev in drugih medijskih ustvarjalcev.

Medtem ko v preddverju postavljajo fotelje za Ob kavi, mize za novinarsko redakcijo, panoje in plakate, v dvorani podobo dobiva scena na odru. Kartonasta voditeljska miza je postavljena v prav takšen televizijski studio: kartonasto ozadje, na vsaki strani odra kartonasti kameri, usmerjeni proti mizi in kartonasti reflektorji nad njo. Na prireditvi se bo podeljevanje nagrad za pomembne dosežke v novinarstvu in fotoreporterstvu prepletalo s parodijo podajanja novic. Predsednik festivala Jernej Verbič razloži: »Prikazane bodo napake vseh oblik medijev, ki pa bodo zapakirane v televizijsko informativno oddajo, saj ta ponuja najbolj jasen pregled.« Za hip postane pri vhodu v dvorano in s pogledom ponovno preleti vse kotičke Odra pod zvezdami.

Po tleh dvorane so razprostrti le najnujnejši kabli, ostali so zviti na stolih in mizah. Na stojalih so po prostoru razporejeni reflektorji, ki jih postavljalci prižgejo, ugasnejo, in zopet prižgejo, ko zatemnijo druge luči v dvorani. Tu in tam so odprti srebrni kovčki z opremo in orodjem, ob robu je postavljena lestev, s pomočjo katere odrski delavec pripravlja reflektorje. Postavljalci se ob glasbi, ki ves čas igra v ozadju, spretno in mirno sprehajajo po neredu, za katerega se zdi, da jim je tako domač in smiseln. »Ti fantje so profesionalci, vsak teden imajo tri ali štiri takšne prireditve,« utečenost pojasni Verbič.

Medtem dramska igralca Gorazd Žilavec in Mojca Funkl, ki bosta z igranimi deli povezovala podelitev, pred pultom garderobe vadita besedilo. »Gledam novinarje, vidim jih, ampak ne želim jih kopirati. Seveda imajo neke svoje manire, v resnici pa so si zelo različni. Upam, da se bova v vlogi ujela,« razmišlja Mojca Funkl in za trenutek spet pomisli. »Je pa res, da sva novinarja ene take zelo zanimive oddaje, ki gre v razsul. Vse samo razpada,« z nasmeškom pove o izmišljenem mediju, kjer gre vse narobe. »Kar je tudi bistvo tega, kar sporočamo – če bo šlo tako naprej, bo vse razpadlo. Tudi kredibilno novinarstvo, česar ne smemo dovoliti,« hitro doda Gorazd Žilavec. Čeprav se prepletata, pa se mora podelitev nagrad oddaljiti od parodije. »Nagrade ne smejo biti hec, ampak morajo izgledati kredibilno in resno,« pove Žilavec. Na prireditvi, ki jo je režirala Ivana Djilas, se bo torej z opozarjanjem na tisto, kar so novinarji naredili narobe, prepletalo nagrajevanje tistega, kar so naredili dobro.

Zdi se, da vse priprave potekajo mirno. Nihče ne hiti ali govori s povzdignjenim glasom. »Danes režiserke Ivane ni, jutri zvečer od pol sedmih do devetih pa bo tu hektika, ker bo še ona postavljala stvari,« se nasmehne Verbič. Ko je glavnina del v dvorani končana, na oder stopita igralca. Ogledata si sceno in rekvizite ter z organizatorji predebatirata postavitev. Skupaj gredo še čez scenarij. »Aha, tu rečem: pet, štiri, tri, dva ena, in potem zamahnem z roko?« vpraša Žilavec. »Ne, dva in ena samo pokažeš,« mu odgovori Funklova in za potrditev pogleda novinarje pod odrom, ki ji prikimajo. Žilavec stopi na rob odra ob kamero in začne odštevati od pet in pri dve potihne. Po njegovi kretnji pod kamero Mojca Funkl z novinarskim tonom pozdravi gledalce in napove novice.