Portret: Vojna sama po sebi ga ni nikoli zanimala, zanimale so ga zgodbe ljudi

Prvi predavatelj na letošnjem festivalu Boštjan Videmšek zavrača oznako ‘vojni poročevalec’. Nikoli se ni imel ne za vojnega ne za protivojnega. Zdi se mu, da ne pusti veliko prostora za dihanje, če koga tako okličeš. Če že, vojni pričevalec, a v širšem smislu – pričevalec, iskalec robov človeške narave. Piše in razmišlja o ljudeh, ki se znajdejo v skrajnih situacijah, nekje po svoji volji, drugje proti svoji volji.

»Objektivizem je pot v fašizem«
Zadnje mesece smo v Delu brali njegove begunske zgodbe – ali je zgodba vseh beguncev in migrantov v več različicah v resnici ena sama? Po osemnajstih letih poročanja iz vojn po svetu je zadnje mesece preživel tako rekoč doma. Pripoveduje, so se vse vojne zgodbe sedaj združile v eno in to, da se pogovarja s policistom na slovensko-hrvaški meji, ki v rokah drži sirsko deklico, na drugi strani pa več sto ljudi v Rigoncah čaka na prestop meje, ni naključje. Poudarja, da je teoretična objektivnost le izgovor za pomanjkanje izkušenj in zgodovinskega spomina – potem namreč lahko enakovredno vprašaš dva popolnoma neenakovrednega človeka o položaju, v katerem sta se znašla zaradi popotresnih sunkov moderne zgodovine. »Brez tega razumevanja je mogoče biti objektiven – po modernih standardih. Z znanjem, razumevanjem, izkušnjo in močnim zgodovinskim spominom pa si noben etičen človek, tudi novinar, ne bi smel dovoliti tako imenovanega objektivizma. Objektivizem je pot v fašizem.«

Pri begunskih zgodbah je bil vedno nekaj mesecev pred zgodbo, ji poskušal slediti, zdaj pa, pravi, bo treba narediti korak naprej: »Zgodba se v Sloveniji – ironično ob vseh dogodkih – počasi končuje. Ključna begunska zgodba v tem trenutku, če odštejemo Sirijo in Turčijo, domuje v Nemčiji. Tisto, kar se dogaja v Nemčiji, je treba sedaj prevesti v kvaliteten žurnalizem.« Pripoveduje, da lahko samo preko pogovorov z begunci, ki so že tam, razumemo, kaj se bo dogajalo v naslednjih mesecih, predvsem na Balkanu. V zadnjih mesecih je opravil stotine in stotine intervjujev, hkrati pa si je ‘izbral’ dvajset beguncev, ki jim je sledil celo pot in je z njimi v stikih še danes. Vsi ti begunci so že v Nemčiji, a noben še ni v kakršnikoli zasebni namestitvi, vsi so še zmeraj v begunskih taboriščih, noben ni šel čez azilni postopek – stvari v Nemčiji potekajo bistveno drugače in počasneje, kot smo mislili, da bodo, in to je tisto, kar nas mora po njegovem skrbeti.

Trudi se, da ljudi ne bi puščal za sabo
Največja prednost pri njegovem sodelovanju z begunci je, da pozna ne le mesta, temveč tudi četrti, iz katerih prihajajo. Posledično se med njimi zelo hitro vzpostavi zaupanje in vedno, če se le da, si za to vzame zelo veliko časa: »Begunca ne razumem kot nekoga, ki mi da izjavo, dve, tri. To novinarsko preziram, a to smo gledali v Sloveniji – novinarje, nevajene travmatiziranih ljudi, da so praktično padli na njih, kot bi bili športniki, glasbeniki ali politiki. Serijsko so jim zastavljali vprašanja na prvo žogo – zakaj niste ostali doma. Vraga, moraš ti vedeti, zakaj.« Takšnemu instantnemu žurnalizmu, kot ga označi, se poskuša agresivno izogibati. Trudi se, da ljudi ne bi puščal za sabo, pri njem je interakcija vedno dvosmerna: »Druga stran takoj začuti, ali si tam tudi človek, ne le novinar. In čas, ki ga živimo, jasno kaže, kdo smo. Slovenija zelo jasno kaže, kaj je in kdo je – z ograjo.«

Do svojega 25. leta, pravi, je bil obseden z vojnami kjerkoli, želel je vedeti vse, a o povojnih pobojih v Sloveniji ni veliko razmišljal. Potem je, pripoveduje, prišel v neposreden stik s Hudo jamo ter občutil vso strahoto te zgodbe in temačnost našega, še vedno trajajočega časa. »V življenju ne bi imel pravice napisati enega samega protivojnega humanističnega teksta, če se ne bi aktivno lotil tudi velikega povojnega zločina – slovenskega genocida. To je ekstremno pomembno za osebno in profesionalno konsistentnost.« Pravi, da je treba vsak vojni zločin nagovoriti podobno, če ne enako.

Zgodbo moraš čakati
S fotoreporterjem Juretom Erženom sta že dolgo tandem. Sodelujeta in, kot pripoveduje Boštjan, organsko rasteta od leta 2000. Od Jureta se je naučil vztrajnosti: »Včasih se mi je vedno mudilo, zgodbo sem hotel na hitro, da grem potem lahko laufat. Zdaj si vzamem še preveč časa. Zgodba vedno in povsod je, samo ne smeš je izsiljevati, moraš jo čakati.« V Iraku in Afganistanu sta bila večkrat skupaj ’embedded’, in kakorkoli je ’embedding’ vprašljiva praksa, Boštjan pravi, da je daleč najbolj varna in večkrat edina možnost, da človek sploh pride na teren. Imela sta nenapisano pravilo: »Toliko časa, kot ga preživiš v embeddu, moraš na terenu preživeti sam oziroma moraš posvetiti drugi strani. Evo objektivizem – v narekovajih.« Pripoveduje, da je to danes praktično nemogoče, ker je že samo premikanje po terenu nevarnejše od vojne same: »To niso konflikti 20. stoletja, tudi novinarstvo se je v tem času ekstremno spremenilo. Mnogi govorijo, da so vojne postale dražje – neumnost. Vojne so postale bistveno bolj dostopne. Nobena vojna v moderni zgodovini ni bila cenejša, kot je sirska vojna, a hkrati ni bila nobena vojna tako nevarna za novinarsko pokrivanje.«

Z vojaki so bili skupaj po cele dneve, a stikov s tujimi vojaki ni ohranil kljub zbližanju: »Vojni se vedno mudi in vedno se čaka. In tako vseskozi govoriš, govoriš – tako odganjaš lastno tesnobo.« Opisuje, da je bilo med njimi vedno prisotno medsebojno spoštovanje. Nikoli ni nobenega obsojal, ampak jih je kot vse druge ljudi poslušal in jih skušal razumeti: »Če nekoga razumeš, še ne pomeni, da to sprejmeš. Samo daš mu pač možnost, da je to, kar v resnici je. Ključ novinarskega dela.«

Vedno na strani šibkejšega
V nekem intervjuju je izjavil, da bi zamenjal vse svoje novinarsko delo za dva meseca profesionalnega fuzbala. Bi dejansko zamenjal vse te ljudi, te človeške duše, ki si jim dal glas v javnosti …? »To je karikirana izjava, ki priča o tem, kaj si je človek želel, ko je bil mlajši. Ne, zdaj ne bi menjal ničesar. V resnici ne bi menjal ničesar na celi profesionalni poti.« Tudi osebno, pravi, je od vseh teh ljudi dobil neskončno veliko in predvsem – ločevati med pomembnim in nepomembnim: »Zavedati se vsakega jebenega privilegija, ki ti je bil v življenju dan. Najprej tega, da sem se rodil v sorazmerno varnem delu sveta. Drugič, da sem se kot generacija, ki je med jugoslovanskimi vojnami zelo trpela, srečal s slovenskim oportunizmom. Brez resne praske smo izstopili in pustili to državo za sabo.« Občutek krivde, zaradi katerega se vztrajno trudi živeti precej asketsko. Empatijo namreč živiš.

Pravi, da noče več delati vojn, ne zares. Da se upokoji, se je odločil že leta 2013, ko je bil v Siriji za sedem mesecev ugrabljen njegov kolega, in se je vrnil domov sam. Menda nima več tega poguma, norosti, zdi se mu, da so njegove odgovornosti drugje: »Ne potrebujem več nobenih specialnih efektov, da stvari razumem in jih znam povedati. Hkrati pa so celotno naracijo tega vojnega poročanja prevzele vizualije. Naš bolečinski prag se je tako prekleto znižal, da potrebujemo neverjetne prizore brutalnosti, da nas sploh še premakne.« To ga ne zanima, noče živeti v takem žurnalizmu. Vojna sama po sebi ga tudi nikoli ni zanimala: »Zanimale so me zgodbe ljudi. In imam jih tisoče – tisoče neverjetnih zgodb, ki imajo vse elemente, zaradi katerih je bilo potrebno iti tisoče in tisoče kilometrov daleč, jih izbrskati v nenormalno nevarnih razmerah. Danes pa se od tukaj, iz zone udobja – ironično – poroča o vojni.«

Težko ga vidiš in predstaviš drugače, kot se vidi in predstavlja sam. Govori hitro, jasno in pristno. Njegovo vodilo že vseh osemnajst let novinarskega dela v principu ostaja enako: »Poserjem se na karkoli objektivnega v novinarstvu z največjim veseljem vedno in povsod. Vedno sem na strani šibkejšega in poskušam dati glas tistemu, ki se ga ne sliši.«