Svobodo si je treba priboriti

Ob prihajajočem dnevu svobode medijev v Društvu novinarjev Slovenije ugotavljamo, da položaj novinarjev v naši državi še nikoli ni bil težji. Prostora za kvalitetno novinarstvo, ki bi razkrivalo nepravilnosti nosilcev domače politične in kapitalske moči, je vse manj. Tradicionalni, »stari« mediji ostajajo ujetniki tranzicijskih zgodb oziroma v primeru javne RTVS parcialnih interesov politike, ki jih ta izraža prek krovnih organov javnega zavoda. Z zadnjo fazo privatizacije se uresničujejo bojazni, da glavnina slovenskih tiskanih medijev ne bo končala v rokah strateških lastnikov, ki bi jih razvijali in vanje vlagali. Svojo prihodnost gradijo na kratkoročnih varčevalnih ukrepih, s katerimi krčijo razvojne in intelektualne potenciale redakcij, obenem pa onemogočajo prilive mladih moči z novimi pogledi v uredništva. K temu gre prišteti še nove oblike pritiska na novinarje prek kazenskih ovadb in tožb. Njihov namen je pogosto zgolj vnaprejšnja diskreditacija novinarjev – tako v očeh javnosti kot lastnika njihovega medija. V družbenem okolju, ki ga argumentirana javna razprava o družbenih vprašanjih vse manj zanima, je tako možnosti in želje za nastajanje kakovostnih vsebin, poglobljenih preiskovalnih zgodb in analiz vse manj. Premislek in analiza se umikata ihti in želji po ustvarjanju nekakšnih izrednih razmer. Vse je podrejeno gledanosti, »klikanosti« in zgodbam za en dan. Mediji niso sposobni samorefleksije in priznanja napake tudi ob najbolj resnih kršitvah etičnih standardov, na katere opozarja Novinarsko častno razsodišče. S tem resno novinarstvo postaja parodija samega sebe. Odtujuje si bralce, poslušalce in gledalce. Reže si vejo na kateri sedi in dolgoročno koplje jamo, v katero bo prej ali slej padlo. Kar je najhuje, za takšnim novinarstvom ne bo žaloval nihče. Tudi sistemski okvir delovanja medijev je skrajno problematičen, saj že več kot 10 let ni politične volje za sprejem nove medijske zakonodaje, ki bi odražala spremenjene razmere na trgu in v poklicu.

Kljub temu upanje obstaja. Slovenski mediji so v zadnjih mesecih odprli več zgodb in razkrili posamezne stranpoti politično-kapitalskih elit. Navkljub materialno vednim težjim razmeram in dokončni sistemski degradaciji mlajših novinarjev na podplačane “prekerce”, se uveljavlja nova generacija kolegic in kolegov z novimi idejami. Nekateri novi medijski projekti stavijo na kakovost in analitične vsebine, zato je upati, da jih na njihovi poti ne bodo ustavile težave s financiranjem na majhnem trgu in »kultura zastonjkarstva«. Opaziti je, da v Sloveniji še vedno ostaja »trdo jedro« bralcev, poslušalcev in gledalcev, ki znajo ceniti dobre novinarske izdelke. To nas mora navdajati z voljo, da bomo novinarji na svoji poti vztrajali. Za to bodo potrebni volja, pogum in tudi pripravljenost na spremembe.

Svoboda pogosto ni dana, ampak si jo je včasih treba tudi priboriti.

Upravni odbor