Ekonomsko odvisna oseba

Ekonomsko odvisna oseba

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) definira ekonomsko odvisno osebo in za takšno odvisno razmerje opredeljuje set pravic.

213. člen

(1) Ekonomsko odvisna oseba je samozaposlena oseba, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravlja delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti ter sama ne zaposluje delavcev.

(2) Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika.

214. člen

(omejeno delovno pravno varstvo)

(1) Ekonomsko odvisni osebi je zagotovljeno omejeno delovno pravno varstvo po tem zakonu.

(2) Če s posebnim predpisom ni določeno drugače, se zanjo uporabljajo določbe tega zakona o:

  • prepovedi diskriminacije,
  • zagotavljanju minimalnih odpovednih rokov,
  • prepovedi odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov,
  • zagotavljanju plačila za pogodbeno dogovorjeno delo kot je primerljivo za vrsto, obseg in kakovost prevzetega dela, upoštevaje kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo naročnika ter obveznosti plačila davkov in prispevkov,
  • uveljavljanju odškodninske odgovornosti.

(3) Ekonomsko odvisna oseba je za upravičenost do omejenega delovno pravnega varstva po prejšnjih dveh odstavkih po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta dolžna obvestiti naročnika, od katerega je ekonomsko odvisna, o pogojih, pod katerimi deluje, tako da naročniku posreduje vsa dokazila in informacije, potrebne za presojo vprašanja obstoja ekonomske odvisnosti.

Razlaga določb

Določbe člena 213 in 214 so za novinarje precej neuporabne. Zakon dejansko predvideva, da delavec sam obvesti naročnika, da obstajajo okoliščine (80% letnih dohodkov od enega naročnika), zaradi katerih mora ta pogodbo izvajati v skladu z določbami iz 214. člena ZDR.
Naročnik in delavec se potem lahko začneta pogajati o popravkih pogodbe, če v pogajanjih nista uspešna, lahko delavec toži. Če toži za pravice kot EOD, bi lahko imel težave pri tožbi za obstoj delovnega razmerja, ker se je že deklariral za EOD.

Določbe o EDR so napisane za tiste, ki 80% dohodka pridobijo od enega naročnika, pa pri njih ni drugih elementov delovnega razmerja in do sedaj niso imeli podlage za tožbo in izboljšanje pogodbe oziroma statusa. Statusa EOD in osebe, ki je v odvisnem razmerju, podobnem delovnem, se razlikujeta. Pri ekonomski odvisnosti gre za poslovanje med naročnikom (npr. d.o.o., lahko d.d. ali pa s.p.) in samostojnim podjetnikom, kateri pri naročniku ustvari več kot 80 % prihodkov (dohodkov) na letni ravni, sicer pa delo opravlja osebno, dalj časa, odplačno, vendar ne v odvisnem razmerju oziroma ni osebno podrejen naročniku (naročnik mu ne daje navodil in da ne nadzira nadzora kot bi delavca oziroma zaposlenega). Naročnik nad ekonomsko odvisno osebo ne izvaja nobene od svojih treh oblasti: normativne, direkcijske in disciplinske (povzeto po dr. L. Tičar, Nove oblike dela, založila Pravna fakulteta v Ljubljani 2012, stran 220 in dalje). Problem je tudi, ker se v tem trenutku ne ve, katero sodišče bo pristojno za tožbe iz EOR – civilno, gospodarsko, delovno.

Za novinarje, ki so večinoma v odvisnih razmerjih, je zato bolje, da če se odločijo za tožbe, da tožijo za delovno razmerje (rezultat je pogodba za nedoločen čas) kot pa za pravice, ki izhajajo iz statusa EOD, ker so te manjše od redne zaposlitve (predvsem glede pogodbene varnosti). Poleg tega si v primeru, da se izrečeš za EOD, pa v pogajanjih nisi uspešen, in se kasneje odločiš za tožbo za obstoj delovnega razmerja, lahko poslabšaš možnosti za uspešnost tožbe. To bodo sicer morala potrditi sodišča, vendar strokovnjaki pravijo, da bi lahko bilo tako.

Na tej povezavi najdete obrazec, s katerim lahko naročnika dela obvestite, da ste od njega ekonomsko odvisni.