Načrtovanje pred napotitvijo: Upravljanje s tveganji

Priročnik o varnosti novinarjev

Načrtovanje pred napotitvijo

Upravljanje s tveganji

Tveganje nastane zaradi interakcije med nevarnostjo in žrtvijo oziroma izpostavljenostjo osebe nevarnosti. 

Obstaja pet osnovnih strategij za upravljanje s tveganji: 

• Sprejemanje tveganja – nadzor nad dejavniki tveganja mora biti ves čas v rokah novinarja, tako da je zagotovljeno razumevanje trenutnega tveganja. 
• Izogibanje tveganju – novinar lahko uspešno opravi nalogo, če se izogne tveganju, na primer tako, da o bojnih operacijah poroča z razdalje ali o dogodku, ki povzroča nerede, poroča z lokacije, ki je od dogodka ustrezno odmaknjena. 
• Prenos tveganja – kadar je osebno tveganje nesprejemljivo, morajo nalogo opraviti strokovnjaki, ki so sposobni bolje obvladati situacijo. 
• Zmanjšanje tveganja – standardni operativni postopki in usposabljanje lahko zmanjšajo tveganja. Na konfliktnih območjih je smiselno razmisliti o uporabi fizičnega varovanja in sistemov za obvladovanje tveganj. 
• Neupoštevanje tveganja – to se zgodi, ko se tvegane situacije ne upoštevajo oziroma se potisnejo na stran zaradi uredniške politike.

Obvladovanje tveganj

Pomembno je, da za napotitev pripravite podrobno oceno tveganj in načrt. Za pripravo na napotitev je bistveno, da opravite obsežno raziskavo območja pokrivanja in vzpostavite stik z ljudmi na terenu. Faza načrtovanja je ključnega pomena, zato ji morajo novinarji nameniti sorazmerno veliko časa. Prav tako je treba v primeru incidenta pri delovanju v takšnih okoljih vzpostaviti sisteme kriznega upravljanja s strogimi protiukrepi.

Zmanjšanje tveganj

Z vnaprej pripravljenim protokolom za upravljanje s tveganji in njegovo pravilno uporabo lahko zmanjšate tveganja. Vendar se ti protokoli lahko spreminjajo in jih je treba dnevno prilagoditi glede na razvoj razmer na terenu. Ocena tveganja je eden od ključnih elementov faze načrtovanja. Pomembno in nujno je, da pri načrtovanju upoštevate vse elemente tveganj, vključno s prihodnjim razvojem dogodkov.

Če so postopki dobri, lahko novinarji delujejo v bolj nestabilnih okoljih. Novinarji morajo sami vedno ocenjevati trenutne razmere, da lahko precenijo, ali je zgodba vredna tveganja. Na podlagi te ocene se lahko odločijo, ali bodo nadaljevali s pripravami na poročanje o zgodbi ali pa se umaknejo in ponovno razmislijo o trenutni situaciji. S strokovnim upravljanjem varnosti lahko nadzorujete in zmanjšate tveganje na raven sprejemljive izpostavljenosti trenutnemu tveganju.

Standardni operativni postopki (SOP)

Standardni operativni postopek (SOP) je podrobna razlaga tega, kako naj bi se določena politika izvajala. Učinkovit SOP sporoča:

kdo bo zadolžen za nalogo,

kateri materiali so potrebni,

kje bo naloga potekala,

kdaj se naloga izvede in

kako bo oseba varno in strokovno opravila nalogo.

Namen SOP je, da služi kot okvir za organizacijsko politiko ter zagotavlja smernice in strukturo.

Gre za pisni dokument o dobri praksi, ki v celoti pojasnjuje vloge in odgovornosti.

Osnove SOP:

• Poznati je treba veljavne postopke in primere dobre prakse.
• Prav tako se je treba zavedati vseh morebitnih posodobitev postopka (npr. tveganja se lahko v nestabilnih okoljih povečujejo iz ure v uro).

K nepravilni oceni trenutne nevarnosti in neupoštevanju postopkov prispevata pomanjkanje časa in predhodnega opozorila, kar se pogosto zgodi v primeru udarnih novic. Predhodno načrtovanje je nujno, tudi če se izvede le za nekaj ur pred napotitvijo. Vse preveč novinarjev se slepo poda v situacije, na katere nimajo vpliva.

V konfliktnih okoljih morata biti varnost in zaščita novinarja oziroma medijske ekipe na prvem mestu. Zlato pravilo je, da je cilj poročati o zgodbi, na pa postati zgodba.

Skrbni pregled, ocena in analiza

Spoznajte operativne, fizične in mentalne omejitve ter imejte jasne smernice.

• Kaj bodo storili novinarji?
• Kaj se od njih zahteva?
• Ali imajo ustrezna sredstva?

Analiza ogroženosti na konfliktnih območjih

• Ali naj ekipa ostane na terenu, kadar se tveganje stopnjuje?
• Ali se bo novinar pri zbiranju informacij znašel na območju bojnih operacij?
• Ali naloga oziroma zgodba neposredno vpliva na osebno varnost?
• Ali zbiranje informacij poteka na območjih z visokim tveganjem in veliko incidenti oziroma na območjih oboroženih spopadov?

Ocena ogroženosti

• Prvi korak pri ocenjevanju ogroženosti je ocena narave ogroženosti: postavljanje pravih vprašanj in pridobivanje informacij od pravih ljudi.
• V drugem koraku preverite, ali obstaja vzorec, ki je privedel do trenutne ogroženosti: lokacija, čas in ciljna skupina. Kateri so pretekli in sedanji dejavniki, ki so pripeljali do ogroženosti?
• Tretji korak je ocena cilja grožnje. Z jasno opredelitvijo lahko preprečite prihajajoče grožnje.
• Četrti korak je raziskati, kdo so osebe ali organizacije, neposredno ali posredno vpletene v grožnjo. Skušajte biti čim bolj natančni.
• V zadnjem koraku je treba sprejeti razumno odločitev o tem, ali je grožnja oprijemljiva ali ne.

Kompetence novinarske ekipe

Člani ekipe morajo poznati trenutne varnostne razmere ter upoštevati ustrezne standardne operativne postopke in načrt. Vsi člani ekipe morajo biti vključeni v varnostni načrt in standardne operativne postopke.

Vsi v skupini si morajo med napotitvijo medsebojno pomagati pri opravljanju nalog. Vse nove odločitve, ki se sprejmejo na območju spopadov, morajo biti sprejete s soglasjem celotne skupine, pri čemer mora imeti vsakdo možnost sodelovati pri sprejemanju celotne odločitve. Skupina si mora dobro izmenjevati informacije, da lahko pokrije vse možnosti.

Drugi razmisleki:

• Ali vaša varnostna politika vključuje tehnološke in komunikacijske načrte?
• Uredništva morajo biti obveščene o vseh načrtih, trenutnih razmerah na terenu in vseh pomembnih informacijah.
• Razvrstite grožnje po pomembnosti z uporabo tehnik za upravljanje s tveganji.
• Primerjajte razvrščene grožnje z vidnimi ranljivostmi.
• Povežite znane grožnje z ustreznimi zmogljivostmi.

Sestavni deli cikla ocenjevanja tveganj

Ocena tveganj je najpomembnejša faza priprave pred zbiranjem informacij na terenu. Pred začetkom vsake naloge je treba opraviti podrobno oceno tveganj, da se tako zagotovi uspeh naloge, zmanjša tveganja in ohrani nadzor. Z oceno tveganj lahko predvidite dogodke ter pripravite analizo ogroženosti in tveganj s protiukrepi. Ocena tveganj skrajša odzivni čas in vam omogoča, da začnete takoj izvajati svoje proaktivne načrte.

Cikel ocene tveganj ima sedem delov:

1. ugotavljanje dejstev: zbiranje podatkov in raziskovanje;
2. skrbni pregled: osebni koncepti varnosti;
3. ocena tveganj: ocena verjetnih groženj, ki se lahko pojavijo;
4. varnostno načrtovanje: bistvene varnostne informacije, ki morajo biti na voljo pred napotitvijo;
5. izvedba: upoštevanje vseh SOP in varnostnih postopkov;
6. odziv: ponovna ocena trenutnih operativnih postopkov;
7. sprotno ocenjevanje: pregled najnovejšega razvoja dogodkov in zbranih podatkov.

 

Možni razlogi za neupoštevanje varnostnih pravil in postopkov:

Nenamerno	Oseba ne pozna pravil. Pravil ne uporablja pravilno.
Individualne težave	Posameznik se ne strinja z nekaterimi ali vsemi pravili in na podlagi osebnih izkušenj meni, da so nepotrebna, neprimerna ali neučinkovita.
Težave skupine	Zaradi splošnega pomanjkanje motiviranosti organizacije/posameznika pri delu se lahko zgodi, da posamezniki ne upoštevajo varnostnih pravil.
Organizacijske težave	Ni dovolj finančnih ali tehničnih sredstev, ki bi osebju olajšala upoštevanje pravil. Obstaja nasprotje med pravili in posameznimi področji dela. Nekatera pravila lahko ustrezajo enemu delovnemu področju, drugemu pa ne. Novinarji imajo veliko zadolžitev in omejen čas, zato nekaterim ali vsem pravilom ne dajejo prednosti. Splošno pomanjkanje motivacije, ki je posledica stresa, sporov na delovnem mestu itd.

 

Načrtovanje delovanja v različnih razmerah je ključna odgovornost organizacije. Vaš načrt delovanja v različnih razmerah mora vključevati:

• nujno medicinsko pomoč,
• aretacijo in pridržanje,
• fizični napad,
• evakuacijo ali čezmejno evakuacijo,
• razpad komunikacijskih sistemov,
• ugrabitev in posebna tveganja,
• poti pobega,
• premestitev zbiranja informacij,
• okvaro vozila,
• postopke v primeru, da se osebje zgubi ali loči,
• izgubo potnega lista ali opreme.